Po tržaškem krasu

Vodnika Borut Vukovič in Franci Kržan sta nas vodila po TRŽAŠKEM KRASU. Imeli smo lepo vreme,
občudovali naravo. Tudi regato smo spremljali skozi vso pot. Lepo se je družiti, hvala brežiški planinci.

Olga
 

---

Naravovarstveni izlet Po vodomčevem gaju

---

Uskovnica - Zajamniki

V nedeljo 19. 10. smo obiskali dve planini v Bohinjskih hribih - Uskovnico in Zajamnike. Vreme ni bilo v skladu z nobeno napovedjo, saj je bila ves čas nizka oblačnost. Sonce se je zelo sramežljivo pokazalo šele ob našem povratku mimo Bohinjskega jezera. Kljub turobnemu in hladnemu vremenu smo se imeli lepo. Bilo nas je kar 15 od tega 4 mladi planinci.

Toni Hribar

---

Pomurska planinska pot

---

Naravovarstveni izlet ribnik Trebče

Dne 13.4.2025 je odsek za varstvo gorske narave pri PD Brežice organiziral naravovarstveni izlet na žabjo domačijo ob ribniku v Trebčah, kjer je urejena slikovita učna pot mrestišče za dvoživke tega območja. Učna pot je bila urejena v okviru projekta za ohranjanje dvoživk in obnove njihovih habitatov LIFE AMPHICON in ob podpori občine Bistrica ob  Sotli.

Sam ribnik Trebče se nahaja v osrčju Kozjanskega regijskega parka območja nature 2000.

Na Kolarjevi domačiji je info center za dvoživke in urejen muzej dvoživk. Voden ogled le tega je možen vsak delovnik od 10. do 15. ure od 2.4.2025 dalje.

 V spomladanskem času v času mrestenja se dvoživke iz kopnega  preko ceste in gozdnih poti napotijo do ribnika kjer poteka parjenje. Nastaja mrest, ki skoraj v celoti prekrije vodno površino ribnika.

Iz mresta in odloženih ličink  se izleže mladi živelj rjavih žab, sekulj, krastač, planinskih in navadnih pupkov, velikih pupkov in močeradov.

Da bi  dvoživkam omogočili varen prehod preko ceste  na cestnem odseku Podsreda Bistrica ob Sotli so pristopili k gradnji štirih podhodov za prehod dvoživk in zgradili trajne varovalne ograje.

Sprehodili smo se po učni poti, se s postavljenih info tabel podrobno seznanili z življenjem tam živečih dvoživk. Po kratkem postanku za malico smo pot nadaljevali v Podsredo, kjer smo si ogledali Kukovičičev mlin, ki je  še edini delujoči vodni mlin na Kozjanskem. Na ekološki kmetiji Kukovičič smo si kupili več vrst  sveže zmlete moke in se polni lepih  vtisov odpravili na pot proti  domu.

Tončka Tokić

---

Kozara

Nekja kratkih utrinkov iz pohoda na kozaro je prispevala Karmen Brudar.

---

Tradicionalno pomladansko čiščenje planinskih poti

Čistilno akcijo smo izvedli skupaj z markacisti in narovarsteveniki. Razdelili smo se po skupinah. Opažamo, da je tudi letos manj smeti. To pomeni, da planinci vedno bolj skrbimo za naravo. Zakljućili smo na kmečkem turizmu pri Martinovih in se malo podružili in pomalicali. Hvala vsem udeležencem, da so si vzeli svoj prosti čas.

Olga Kržan.

---

20. pohod po Brežiški planinski poti

V nedeljo 30. 3. 2025 smo se pred cerkvijo na Čatežu ob Savi zbrali na 20. tradicionalnem pohodu po Brežiški planinski poti - BPP. Kljub slabemu vremenu, se nas je zbralo 13 pohodnikov. Pohod sta vodila vodnika Marko Gramc in Tine Vimpolšek. Pot gre iz Čateža na Sveti Vid, kjer smo imeli prvi postanek in kljub oblačnemu vremenu lep razgled. Nadaljevali smo mimo vasi Žejno na naslednji vrh, Veliki Cirnik. Tu smo imeli krajši postanek, saj je rahlo deževalo. Zelo hitro smo se odpravili proti Globočicam, kjer nas je na Turistični kmetiji pri Martinovih pričakal topli čaj in malica. Tu smo kar pozabili na čas in smo se zadržali slabo uro in pol. Ko smo stopili na pot, je bilo zunaj že jasno. S polnimi želodci smo se odpravili proti izhodišču na Čatežu. Seveda se nismo morali izogniti postanku v Mrzlavi vasi pri našem vodniku Marku Gramcu. Dobre volje, lepih vtisov in pozitivne energije smo krožno Brežiško planinsko pot zaključili pri cerkvi na Čatežu ob Savi.

---

Siva zima v Belih stenah

Obisk Belih sten je izziv v vsakem letnem času. Pozimi je le bolj negotov izid. A sreča je na strani pogumnih, vedno. Če sta poleg bivša predsednica in novi predsednik PD še toliko bolj. Tudi tokrat smo bili nagrajeni z vse lepšim vremenom in najlepšim razgledom. Osvojili smo Veliko Javornico in Vrh Belih sten.

---

Tolarski pohod 2025

---

Pohod navihancev na Ermanovec

Izlet na Ermanovec

V sredo 22.januarja je bil razpisan izlet Navihancev na Ermanovec. Udeleženke smo bile štiri. Pot smo z osebnim avtomobilom začele zgodaj zjutraj in se brez večjih zamud pripeljale v Cerkno, kjer smo se po dobri jutranji kavi podale na pot. Pri cerkvi svete Ane nas je smerokaz usmeril proti Kladju. Hoja po asfaltu je bila kratka, nato pa smo zavile v gozd in se po označeni poti začele strmo vzpenjati. Dobro razpoložene in dobro ogrete smo prispele do središča vasi Podlanišče, od koder pa ni bilo več daleč do koče na Ermanovcu. Čeprav je bila koča zaprta, smo si pri zunanji mizi privoščile počitek, se okrepčale z dobro malico in se nato opravile nazaj. V vasi Podlanišče pa hojo nismo nadaljevale po isti poti, temveč smo se usmerile proti Škofljam. Lepa, označena pot nas je vodila skozi gozd in po travnikih, nato pa se je strmo spustila v vas Planina. Od tu smo že videle Cerkno, do koder smo po hoji skozi vas in po kratkem spustu čez travnik kmalu tudi prispele in tako zaključile krožno pot. Nekje v gozdu na poti nazaj, se nam je pridružila mlada in lepa črna psička. Spremljala nas je dobršen del poti. Bila je prijetna družba, vendar pa nas je čez čas že začelo skrbeti, kako bo prišla nazaj domov. Na srečo se je nad vasjo v megli pojavil mlad pohodniški par, ki je poznal njene lastnike, me pa smo bile vesele, da je psička na varnem. Snega ni bilo. Vreme je bilo oblačno, vlažno, megleno in na odprtih legah je bril leden veter. Vendar pa nam to ni odgnalo dobre volje. Hoja po mehkih gozdnih in travnatih poteh je bila prijetna, čas je hitro mineval v sproščenem pogovoru in zato bo izlet ostal v zelo lepem spominu.

Metka Hrovatič

---

O iskalcih zime in sonca

Sedem se nas je odpravilo iskati zimo iz te panonske mlakuže, v kateri životarimo zadnje tedne. Planinska pot iz Celja mimo Huma do Homa nad Košnico je v srednjem delu po asfaltu, kjer na razcepih manjka kakšna oznaka, brez tehničnih pripomočkov bi ne našli poti (v nedeljo ob 8. so še vsi spali). Od Homa naprej preko Slomnika na Šmohor pa je pot odlično označena. Našli smo tudi zimo, nad 600 m se je letos nastanila, nad 800 m pa je sijalo še sonce, da je bil dan popoln. Pa še kuharja v koči na Šmohorju moramo pohvaliti. Takih, ki vedo, da je sol samo začimba, je še vedno premalo. Na Šmohor se splača priti lačen.

---

Pohod Navihancev po Sromljah

Danes smo se podali na naš prvi pohod po planu za to leto, in pot nas je vodila po Sromljah. Vreme je bilo tako prijetno, da bi skoraj pomislili, da je zima pozabila, kje je pustila svoje ključe!

 Po dobrih štirih urah hoje smo proslavili naših šest let obstoja – ja, prav ste slišali, šesta obletnica! V Curnovcu nas je že čakala mizo za kosilo, kjer ni manjkala bogata izbira jedi, torta z našim napisom in šampanjec, ki je poskrbel, da  se je smeh slišal mogoče tudi na ulico . Med tem smo se že lotili načrtovanja novih avantur, saj s šestnajstimi udeleženci ustvarjamo pravo ekipo, ki se ne bo kar tako ustavila! 

Tako kot je bilo vreme, je bilo tudi vzdušje – sončno, veselo in polno energije, ki jo bomo potrebovali za prihodnje pohode!

  8.1.2024                                                                                                       Nada Opravž

---

Tradicionalni pohod na Polom

Na zadnji praznični dan v letu 2024 so nas člani PD Polom Kostanjevica na Krki povabili na njihov tradicionalni pohod na Polom. Pripravili so lepo vreme, hrano in pijačo, mi smo pa s sabo prinesli dobro voljo in veselje. Bilo je lepo.
Ivan Rožman

---

Kum 2025

Planinci iz PD Brežic smo se udeležili 42 pohoda na KUM.  Pot nas je vodila iz doline Sopote na vrh Kuma.

Hodili smo tudi po snegu. Tudi vreme smo naročili. V koči na Kumu nas je pričakala "Brežiška soba", v katero prihajamo že veliko let.

Tu se srečujemo s prijatelji s PD Kum Trbovlje. Hvala naši planinski prijatelji.

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Danes smo se v prijetnem vzdušju podali na Cirnik. Pot, ki nas je vodila skozi gozd je bila kmalu obsijana s soncem. Na vrhu smo praznovali rojstne dneve vseh rojenih v drugi polovici leta in obenem zaključili letošnje pohode. Naši slavljenci so mizo bogato obložili, tako da ni manjkalo dobrot in dobre volje.

---

Bjelolasica

1. december, prva nedelja v decembru, prva zimska tura še pred zimo. Zelo zimska. Zaradi ledene burje je bila sicer znosna temperatura neznosna. Greben Bjelolasice se je zopet izkazal kot edinstven. Nikogar ne pusti ravnodušnega.

Vožnja iz Brežic skozi Mrkopalj do Matičeve poljane je trajala 2 uri. 26 skalnih osamelcev simbolizira partizane, ki so v ledenem neurju zmrznili. Po naši današnji izkušnji na Bjelolasici zlahka razumemo, kako so lačni, izčrpani in slabo oblečeni borci v ledeni burji ugasnili kot sveče. No, mi smo v drugem času in z drugačno opremo brez skrbi krenili na pot čez Janjčarico na Kulo, vrh Bjelolasice, si odpočili v obnovljenem zavetišču pol ure od vrha in se preko grebena spustili v Vrelo, nekoč olimpijski center, danes pa propadajoče naselje vikendov in hotelov. Hoje je bilo slabih 5 ur, naredili smo nekaj čez 500 m vzpona in 1000 m spusta. Siv dan je bil siv le v dolini, tam gori so nam svetili ledni kristali svojo čarobno svetlobo, zaradi katerih bomo še naprej blodili po zasneženih vrhovih in iskali zimske pravljice.

---

Dubovačka vezna pot Ozalj-Karlovac

Dubovačka planinska pot od Ozalja do Karlovca je ravno prav dolga, da jo dobri hodci zmoremo v enem dnevu, če ni prevroče. Dub je hrvaško ime za hrast dob, ime pa je pot dobila po predmestju Karlovca Dubovcu, kjer na griču kraljuje stari grad, lepo obnovljen, vreden ogleda.

---

Rjavina, Vrbanove špice

Člani PD Brežice in PD Lisca Sevnica smo preživeli čudovit vikend v hribih. Prvi dan smo se iz Kota po zelo zahtevni, a dobro varovani in razgibani poti povzpeli na lepotico Rjavino ter prespali v Domu Valentina Staniča. Naslednji dan smo v še lepšem vremenu uživali v razgledih z Vrbanovih špic ter občudovali vrhove, ki so se razprostirali okoli nas. Po napornem sestopu v Dolino Kot smo si utrujene noge ohladili v Triglavski Bistrici in tako zaključili naš dvodnevni pohod. Hvala vsem za dobro energijo.

---

Po Pipanovi lestvi na Montaž

Lahko bi rekel, da nam je bila usoda tokrat naklonjena, ker nam je navkljub nagajivemu vremenu in večkrat spremenjenjenem času izleta na koncu uspelo izvesti izlet, ki se ga bom še dolgo spominjal. Namesto četrtka in petka, kot je bilo prvotno predvideno smo na izlet na koncu krenili v nedeljo ob treh zjutraj. Noč je bila seveda kratka – malo zaradi kratkega časa spanja, nekaj pa zaradi vznemirjenosti pred vzponom po Pipanovi lestvi na Montaž. Matej je pot že prehodil in mu je bilo malo lažje, ostali trije pa smo prebirali gradivo o poti in na koncu ugotovili, da je pot celo lažja od tiste, ki smo jo prehodili lani na Kanin, saj je tista ferata ocenjena s C, pot na Montaž pa samo z B. Kakorkoli malo potolaženi s tem podatkom smo se vsi zainteresirani za to zelo zahtevno turo zbrali ob predvideni uri na ustaljeni lokaciji, se natlačili v Matejev avto, ter se odpeljali mimo Trbiža, Rablja, Rabeljskega jezera na Nevejsko sedlo in po zelo ozki in strmi cesti do izhodišča na planini Pecol. Nekaterim nam je uspelo po poti ujeti še kak del kitice, najhuje pa jo je seveda odnesla Lidija, ki je v sendviču med Danielom in mano na zadnji klopi igrala salamo, saj ko sva zakinkala sva jo vsak s svoje strani lepo grela in stiskala. Še dobro, da je bila oblečena v kratke rokave. Vožnjo smo končali okoli šeste zjutraj, ko soncu še ni uspelo pokukati do planine, je pa že lepo ožarjalo planine, ki smo jih prehodili lani – Kanin, Prestreljenik pa Žrd, ki se nam je letos izmuznila in na koncu grebena še Lopa. Nam pa so prijetno zavetje v obliki sence vse do Pipanove lestve, ki se nahaja tik pod grebenim delali grebeni ki se pno od Montaža do Viša. Kar hitro smo se odpravili mimo koče Brazza, kjer so bili še vsi zelo zaspani in nadaljevali preko travnikov, ki ne vem zakaj nosijo ime Police. Tu smo opazovali samo luknje od svizcev, ker so bili zavijalci čokolade preveč sramežljivi da bi pokukali iz visoke trave. Za lažji korak pa so nam vseeno tu pa tam zažvižgali. Na sedlu Disteis pa sem doživel presenečenje. Pot tako iznenada pride na sedlo da sem prestrašil skupino kozorogov in hkrati so oni presenetili mene, da sem se kar stresel. Umaknili so se nekaj korakov potem pa mirno nadaljevali s pašo. Izkazalo se je, da je na tem področju izredno veliko kozorogov, ki smo jih nato srečevali vse do vrha. Za razliko od svizcev niso bili nič boječi, včasih samo malo previdni. Kmalu smo prišli do stene oz. bolj strmega dela, ki je ponekod tudi zavarovan z jeklenico, a nič strašnega. Kmalu zatem ko smo zavili levo pa smo zagledali Njo – Pipanovo lestev, ki nam je vzbujala kar malo strahospoštovanja. Včasih so bile v spodnjem delu jeklenica in skobe preko katerih je bilo treba premagati začetnih 10 metrov celo nekoliko previsne stene – vsaj tako se mi je zdelo. Pred kratkim pa so jih nadomestili s kovinsko lestvijo, ki je zaradi velikih obremenitev ob hkratnem plezanju nekaj planincev ojačana. Ob njej je napeta še varovalna jeklenica za katero se lahko držiš in varuješ s pomočjo samovarovalnega kompleta. No na vzpon po njej smo morali počakati, ker je bilo v tistem času na poti navzdol že nekaj planincev. Potem pa komanda: »Gremo« in smo šli. Najprej po tej dokaj trdni lestvi, potem pa po bolj majavi lestvi narejeni iz dveh malo debelejših jeklenic na katero so pritrjene jeklene prečke. Ne bom posebej razlagal da taka konstrukcija ob hkratnem vzpenjanju več planincev omogoča plesanje, pozibavanje, nihanje ali kakor že hočete imenovati premikanje gibkih jeklenic. Še bolj je zanimivo, da so novo lestev postavili kar preko stare, da je vse skupaj še malo bolj zračno, ker je vsaj kake pol metra odmaknjena od stene. Ampak zmogli smo vse odseke brez velikega obotavljanja in opravili še odsek poti po trdni skali in že smo bili na grebenu. Šele tam smo se ob vonju po znoju, ki je bil zgolj posledica fizičnega napora, zavedli, da nam je uspelo premagati Lestev – Pipanovo lestev, da ne bi slučajno kdo pomislil da nas je bilo strah. Samo mogoče malo nelagodno je bilo. Tam smo zagledali vrh in strinjali smo se, da je pot na vrh Montaža podobna tisti iz Malega Triglava na Triglav, le da je greben malo daljši in širši, vrh pa nekoliko nižje kot vrh Triglava. Razlika je seveda še v zavarovanosti, saj tu niti približno ni tako kot na grebenu Triglava ali na Pipanovi lestvi, kjer je varovanje vrhunsko. Na vrhu smo uživali v lepem razgledu, ki je zaradi opranega ozračja segal vse od Triglava, Mangrta, Ponc, Sv. Višarij, Visokih Tur do Kanina, Rombona in Krna. Hvaležni smo si bili, da smo krenili tako zgodaj, ker so se kmalu začele pojavljati meglice, ki so zapirale pogled tistim, ki so bili le kake pol ure za nami. Spuščali smo se po isti poti, k sreči brez zastojev na enosmerni Pipanovi lestvi. Na poti smo srečevali večinoma Slovence in naleteli tudi na skupino iz Bele krajine. Osebno se sicer nismo poznali vendar smo hitro ugotovili, da imamo skupne znance. No njim se je že krepko mudilo, saj so bili za nami vsaj tri ure v zaostanku. Ob spuščanju pa znova in znova srečevali kozoroge. Od čisto malih do takih starih 2 ali 3 leta, ki so se z mamami pasli in nam pozirali. Le kapitalcev – samcev z mogočnim rogovjem je manjkalo – zgleda do so se oni zgledovali po svizcih in se poskrili ali pa so skočili morda na morje… Odločili smo se, da si pot v dolino skrajšamo po melišču in hitro smo bili na pašnikih nad velikimi štalami s sirarnami, ki so posejane po planjavah Pecola. Opazili smo velike lepe kovinske napajalnike v katerih je bila čista voda primerne temperature za osvežitev in Matej je hitro zlezel v eno izmed njih ter se osvežil. Bogve kako so reagirale krave ko so pile s soljo in znojem oplemeniteno vodo a po naše so bile zadovoljne tudi one.

---

Iz Vrat čez Sovatno na Kriške pode in Razor

---

Kreda, Slatna, Prvi, Srednji, Zadnji Vogel

Bil je petek in kot bi vsak zaposlen planinec po duši, v zadnjem trenutku začnem razmišljati kam za vikend v hribe. Vedno obstaja zadnja opcija, da si turo naštudiraš kar sam, a pred tem je smiselno pogledati, kaj pravi splet s svojimi objavami. Na portalu PZS zasledim izlet razpisan s strani PD BREŽICE in poskusim. Kontaktiram objavljen kontakt g. Tonija, ki se angažira in kljub temu, da mu zdravje ni dopuščalo, da bi šel z nami, angažira vodnika Mateja, s katerim se dogovoriva, da me na poti poberejo v Ljubljani. Zbere se družba treh deklet in štirih fantov, jaz najstarešja a njihova energija me pomladi za vsaj 10 let.

Okrog 7.30 prispemo na Planino Blato, ki je izhodišče naše ture. Imamo vse, imamo vreme, super družbo, smo v osrčju TNP-ja in kaj bi si sploh še lahko želeli. S prijetnim tempom (prilagojenim za 50+ in hvala Matej) v dobri uri prispemo do Planine pri Jezeru, kjer naredimo prvi krajši postanek in odvržemo odvečna oblačila, saj temperatura naša in zunanja počasi naraščata. Nadaljujemo do križišča za Planino Laz in / ali Kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi za nas je to križišče pomembno, ker se tu prične naša avantura "izven okvirja".

Po brezpotju nas je Matej najprej popeljal še na dva vrhova, ki bi ju bilo škoda izpustiti, saj sta se na poti ponujala kar sama in sicer sta to Kreda in Slatna, ki sem ju nekaj let nazaj opazovala iz osamelcev Adama in Eve in si potiho želela, da moja noga stopi tudi na drugo stran Ogradov in Debelega vrha. Pa se je želja z Matejevim zaupanjem v naše sposobnosti uresničila. S krajšimi in ravno prav dolgimi postanki, se nam je mudilo osvajat nove 2-tisočake, ki so se vrstili eden za drugim PRVI, SREDNJI in ZADNJI VOGEL in zanimivost srednjega je, da je njegova višina 2222 m. Seveda me je prijetno presenetilo razumevanje Mateja in skupine, da nisem plezalni tip in imam težave z izpostavljenimi tereni, a tokrat sem z njihovo pomočjo, presenetila samo sebe, ker sem se z vsemi počutila res povsem varno in je šlo vse brez problema, seveda pa se tem mestom v pogumnem planinskem jeziku reče lahka planinska pot. Hvaležna sem za nov uvid v moč skupine, vodnika in sebe.

Vračali smo se krožno in sicer iz Zadnjega Vogla do križišča za Prehodavce in Veliko Zelnarico, do katere je borih 30 min, a smo se odločili, da jo tokrat izpustimo in da je ideja za naslednji izlet. Hodimo po dolini pod osvojenimi vrhovi in se čudimo, kaj vse smo prehodili in kako visoko bili. Popoldan je bil prijetno topel, ga je pa hladila hoja čez snežne zaplate, ki jih je bilo v tem času še kar nekaj. Po približno 2 urah hoje od križišča zaključimo krog pri Koči na Planini pri Jezeru, ki nam ponudi daljši postanek, klepet in prijetno druženje in zadovoljstvo ob osvojenih vrhovih. Od tu se po isti poti vrnemo na Planino Blato, sicer rahlo utrujeni a (pre)polni res lepih vtisov s poti. Pa da ne pozabim omeniti še vsega čudovitega gorskega cvetja, ki nas je s svojo lepoto razveseljevalo celo pot, med Prvim in Srednjim Voglom, pa so nas pozdravljale, ravno v svojem začetnem razcvetu, naše občudovane Planike.

Ekipa kot se šika, krasen dan in ja, težko je bilo oditi iz tega planinskega raja.

Hvala, hvala, hvala, v upanju, da me še vzamete s sabo.

Sandra Kocijančič

---

Pohod navihancev 7. etapa Julijane trail

  Juliana trail - 7. etapa

 

Bohinjsko jezero se je že lesketalo v jutranjem soncu in nam vlilo dodatno energijo. Nismo izstopili v Stari Fužini, ampak smo se peljali do zadnje postaje in tako našo pot malo podaljšali.

 Pohod ob jezeru, občudovanje bližnjih gora in prelepe narave, katera nas je obdala v svoj nevidni plašč in ob prijetnem žvrgolenju ptičev, smo prišli v Stare Fužine kar prehitro. Potem pa zares. Poiskali smo oznake za Julijano in proti Ribčevim Lazu, ki nam je znan že iz tabora. Tam smo kmalu našli prijetno senco z mizo in klopmi, kjer smo imeli malico in kratko pavzo, potem pa naprej. Prispeli smo že blizu Bohinjske Bistrice in smo si pot še malo podaljšali, tako da smo iz 11,2 km nategnili na 15 km. Ko smo prispeli do avtobusne, smo se malo oddahnili in že smo imeli prevoz za Ljubljano in tudi tam smo šli skoraj takoj na vlak.

Ne uspe nam vedno imeti tako dobre povezave, a tokrat je šlo vse gladko.  

 

    5.6.2024                                                                              Nada Opravž

---

Pohod Navihancev na Špiček

  Današnji pohod na Špiček

Skupina Navihanci je danes uspešno zaključila svoj polletni načrt pohodov. 

Današnja pot se je vila iz Pišec, od cerkve sv. Mihaela, mimo Pleteršnikove domačije, nato pa kar strmo v breg proti Špičku. Vreme je bilo ugodno in glede tega ni bilo ovir. Na vrhu je bil kratek postanek, med katerim se je oglasil zvonček skritih želja.  Po nekaj korakih smo se že zbrali pri veliki bukvi, kje je že čakala miza, pripravljena za oblaganje s skrivnimi  dobrotami iz nahrbtnikov. Kot vedno, je tudi tokrat nam malica za nekaj časa utišala pogovore, a ko smo nazdravili slavljencem, so se jeziki hitro razvezali..

A kot pravijo, vsega lepega je enkrat konec, tako je bilo tudi tokrat: Še zadnji del proti, proti sv. Jedert, gradu in nazaj do Pišec, je bilo potrebno prehoditi. Ostal je le še čas za  skupno kavico in slovo do septembra.

 

   26.6.2024                                                                                                     Nada Opravž

---

Prvi Vogel, Srednji Vogel in Zadnji Vogel

Bil je petek in kot bi vsak zaposlen planinec po duši, v zadnjem trenutku začnem razmišljati kam za vikend v hribe. Vedno obstaja zadnja opcija, da si turo naštudiraš kar sam, a pred tem je smiselno pogledati, kaj pravi splet s svojimi objavami. Na portalu PZS zasledim izlet razpisan s strani PD BREŽICE in poskusim. Kontaktiram objavljen kontakt g. Tonija, ki se angažira in kljub temu, da mu zdravje ni dopuščalo, da bi šel z nami, angažira vodnika Mateja, s katerim se dogovoriva, da me na poti poberejo v Ljubljani. Zbere se družba treh deklet in štirih fantov, jaz najstarešja a njihova energija me pomladi za vsaj 10 let

Okrog 7.30 prispemo na Planino Blato, ki je izhodišče naše ture. Imamo vse, imamo vreme, super družbo, smo v osrčju TNP-ja in kaj bi si sploh še lahko želeli. S prijetnim tempom (prilagojenim za 50+ in hvala Matej) v dobri uri prispemo do Planine pri Jezeru, kjer naredimo prvi krajši postanek in odvržemo odvečna oblačila, saj temperatura naša in zunanja počasi naraščata. Nadaljujemo do križišča za Planino Laz in / ali Kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi za nas je to križišče pomembno, ker se tu prične naša avantura "izven okvirja".

Po brezpotju nas je Matej najprej popeljal še na dva vrhova, ki bi ju bilo škoda izpustiti, saj sta se na poti ponujala kar sama in sicer sta to Kreda in Slatna, ki sem ju nekaj let nazaj opazovala iz osamelcev Adama in Eve in si potiho želela, da moja noga stopi tudi na drugo stran Ogradov in Debelega vrha. Pa se je želja z Matejevim zaupanjem v naše sposobnosti uresničila. S krajšimi in ravno prav dolgimi postanki, se nam je mudilo osvajat nove 2-tisočake, ki so se vrstili eden za drugim PRVI, SREDNJI in ZADNJI VOGEL in zanimivost srednjega je, da je njegova višina 2222 m. Seveda me je prijetno presenetilo razumevanje Mateja in skupine, da nisem plezalni tip in imam težave z izpostavljenimi tereni, a tokrat sem z njihovo pomočjo, presenetila samo sebe, ker sem se z vsemi počutila res povsem varno in je šlo vse brez problema, seveda pa se tem mestom v pogumnem planinskem jeziku reče lahka planinska pot. Hvaležna sem za nov uvid v moč skupine, vodnika in sebe.

Vračali smo se krožno in sicer iz Zadnjega Vogla do križišča za Prehodavce in Veliko Zelnarico, do katere je borih 30 min, a smo se odločili, da jo tokrat izpustimo in da je ideja za naslednji izlet. Hodimo po dolini pod osvojenimi vrhovi in se čudimo, kaj vse smo prehodili in kako visoko bili. Popoldan je bil prijetno topel, ga je pa hladila hoja čez snežne zaplate, ki jih je bilo v tem času še kar nekaj. Po približno 2 urah hoje od križišča zaključimo krog pri Koči na Planini pri Jezeru, ki nam ponudi daljši postanek, klepet in prijetno druženje in zadovoljstvo ob osvojenih vrhovih. Od tu se po isti poti vrnemo na Planino Blato, sicer rahlo utrujeni a (pre)polni res lepih vtisov s poti. Pa da ne pozabim omeniti še vsega čudovitega gorskega cvetja, ki nas je s svojo lepoto razveseljevalo celo pot, med Prvim in Srednjim Voglom, pa so nas pozdravljale, ravno v svojem začetnem razcvetu, naše občudovane Planike.

Ekipa kot se šika, krasen dan in ja, težko je bilo oditi iz tega planinskega raja.

Hvala, hvala, hvala, v upanju, da me še vzamete s sabo.

Sandra Kocijančič

---

Pohod po medvedovih stopinjah

---

Pohod Navihancev na Mirno goro

                                Mirna gora
Danes smo se za spremembo odpeljali proti vzhodnemu delu Bele krajine. Kmalu so se pojavile prve kaplje dežja, ki nas je vztrajno spremljal.
Iz majhne vasi Vrčica, kjer  smo pustili avtomobile, smo se podali proti stari kočevarski vasi Planina. Kar nekaj časa smo hodili po lepo urejeni gozdni cesti in potem po poti navkreber. Pot je bila lepo varovana z držali in na določenih mestih so ji sigurnost dajale stopnice. Postavljene so pa tudi table z napisi dreves in tako deluje, kot učna pot. Bolj ko smo se vzpenjali, bolj je snežilo in razgleda nismo bili deležni.
Staro ljudsko izročilo, pa nam razkrije, kako je gora dobila ime. V votlini na gori je nekoč živel hudobni zmaj. Ko je v dolini začelo zoreti  žito in grozdje, je začel bruhati temne oblake, iz katerih je padala debela toča.  Legenda pravi, da se je to dogajalo sedem let zapored in Bela krajina je doživela hudo lakoto. Ljudje so se zatekli k sv. Frančišku Ksaveriju,  zavetniku pred vremenskimi ujmami. Nad zmajevo votlino so postavili cerkev posvečeno sv. Frančišku in oblaki s točo se niso več pojavili. Tako je na gori zavladal mir in od takrat nosi ime - Mirna gora.
Po povratku v dolino pa smo obiskali še en kmečki turizem, kjer nam je gospodinja postregla s pečenimi ribami in solato in kot pravijo, mora riba plavat tudi tretjič, z ….

24.4.2024                                                                                                        Nada Opravž
 

---

NARAVOVARSTVENI IZLET V KRAKOVSKI GOZD

V SOBOTO 6. 4. 2024 je Odsek za varstvo gorske narave PDB organiziral izlet v Krakovski gozd.

Izleta se je udeležilo 5 članov planinskega društva.

Izhodišče  pohoda je bilo pri gostilni  Žolnir v Kostanjevici na Krki, od koder smo se z avtomobili odpeljali do Leničevega doma v Krakovski gozd, kjer smo se pridružili številnim pohodnikom 25.tradicionalnega vodenega pohoda po 8 km dolgi krožni Resslovi poti v Krakovskem gozdu.

Krakovski gozd je največji nižinski poplavni gozd pri nas, saj obsega 2500  hektarjev površine. Spoznali smo ga s sprehodom po nekoliko spremenjeni trasi Resslove poti, ki povezuje slikovita gozdna mokrišča, pragozd in poplavne travnike ob reki  Krki. Pot skozi Krakovski gozd se imenuje Resslova  pot in je dobila ime  po češkem gozdarju Josefu Resslu, ki je v 19. st. Krakovski gozd premeril in prehodil po dolgem in počez, ga popisal , izmeril in označil, pa še ladijski vijak je izumil. Sprehod po gozdu so popestrili poznavalci ptic, dvoživk, rastlin, gozda in lokalne zgodovine iz Zavoda za gozdove, Zavoda RS za varstvo narave in Društva za opazovanje ptic. V središču gozda smo videli del edinega slovenskega pragozdnega ostanka, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat v izmeri 40,5 hektarjev površine. V gozdu živi 112 vrst ptic med katerimi je edino gnezdišče malega klinkača in orla belorepca. V mokriščih domuje 15-19 vrst dvoživk.

V tišini gozda smo prisluhnili petju ptic in s pomočjo strokovnjaka za to področje ugotavljali vrste pojočih  ptic.

V gozdu so se bohotila tudi do 200 let stara drevesa hrasta doba, opazili pa smo tudi veliko črne jelše in belega gabra. Močvirska logarica iz rdečega seznama ogroženih vrst rastlin  je žal že odcvetela, vendar smo  osamljen primerek le še uspeli videti. Na najnižjem delu mokrišča smo opazili večje število poletnih velikih zvončkov. Zacvetela je tudi navadna kalužnica, ki nas je ves čas poti razveseljevala s svojimi lepimi rumenimi cvetovi. Strokovnjaki ugotavljajo, da se gladina vode v mokriščih zadnja leta  zmanjšuje, hrast dob se samodejno ne pomlajuje in se njegovemu obstoju dolgoročno v enakih klimatskih pogojih ne piše dobro. Izvedeli smo tudi ,da je v mesecu maju omejen vstop v Krakovski gozd zaradi gnezdenja številnih ptic.

Izlet je bil zelo  poučen , veliko novega smo izvedeli in še  več lepega videli v že dokaj dobro prebujeni naravi.

 

Tončka Tokić

---

Korošica aprila 24

Tura na Korošico se je zaradi izredno toplega vremena spremenila v pomladanski izlet, poln cvetja, modrine in sonca, zaradi gnilega snega pa je bila naporna kot v najhujši zimi. Tudi planinci se bomo morali prilagajati velikim spremambam vremena. Stare izkušnje niso več zanesljive.

---

oohod Nnihancev na Šmarno goro

Jutro je nakazovalo lep dan. Nebo je bilo obarvano z rahlo roza barvo, ki je prehajala v modrino, pod to barvito zaveso pa se je že obledela luna spogledovala s prvimi sončnimi žarki.

Ni bilo več časa, kajti vlak ne čaka, pa čeprav sem imela karto v žepu. Na železniški postaji je bila naša skupina deležna pogleda, skoraj vsakega mimoidočega. Verjetno so nam bili kar malce nevoščljivi, da si lahko privoščimo pohode, kajti večino je čakala služba ali pa šolske klopi. V Ljubljani smo presedli na bus in se odpeljali do Tacna. Oprtali smo si nahrbtnike in šli proti Grmadi. Pot se je vztrajno vzpenjala in kmalu smo občudovali Kranj, ki  je ponosno razkazoval svojo obsežnost. Pot je bila razgibana, kajti menda ni bilo drevesa, katerega korenine bi bile pokrite z zemljo. Prispeli smo na  Grmado, kjer smo imeli zelo kratek postanek. Ime tega vrha verjetno izvira še iz turških časov, ko so domačini zakurili ogenj v opozorilo na turški napad. Spustili smo se po isti poti do smerokaza za Šmarno goro. Po cesti smo ponovno pridobivali višino in prišli do zvona želja. Seveda sem se ustavila in kar z muko pozvonila, ker me sprva ni hotel ubogati. Veter nam ni nič prizanašal, tudi naš kot, katerega smo si izbrali za malico, je lepo hladil. Nekaj časa smo vztrajali, potem pa smo pospravili in se spustili na izhodišče.

         Avtobus nas je čakal in odpeljali smo se proti Ljubljani. Tudi vlak je že bil na postaji in tako se je naš pohod zelo hitro končal. 

   3.4.2024                                 Nada Opravž

  

---

Pohod Navihancev na Sinji vrh

Obisk primorskih planin

---

Čistilna akcija

 

Planinsko društvo Brežice že vrsto let konec marca naredi veliko čistilno akcijo s katero očistimo ter uredimo naše planinske poti. Tudi letos v petek 22 marca 2024 smo se zbrali na Čatežu ob Savi, da uredimo Brežiško planinsko pot. Varuhi gorske narave pri PD Brežice so poskrbeli za vreče v katere smo ločeno zbirali odpadke (hvala Komunali Brežice za podarjene vreče). Razdelili smo se v tri skupine.  Ena skupina se je podala na pot do Svetega Vida in naprej do Žejnega, druga skupina pa je očistila pot od Čateža čez Mrzlavo vas do Globočic. Tretja skupina je pobrala smeti od Sobenje vasi do Cirnika in nato naprej do Globočic. Istočasno so markacisti osvežili markacije in odstranili padlo drevje na celotni Brežiški planinski poti, da ne bi oviralo pohodnike pri varni hoji. Zelo smo veseli, da je smeti vsako leto manj. Članom Planinskega društva Brežice hvala za udeležbo na čistilni akciji zaradi katere naše poti ostanejo lepo urejene in čiste. Vsem pohodnikom, ljubiteljem narave želimo varen korak na poti.

Meho Tokić

---

Izlet na Slavnik 16.3.

S kombijem smo se odpeljali do vasi Skadanščina, kjer smo parkirali kombija. Ob cesti je bilo veliko rumeno cvetočega drena. V koloni smo krenili proti vrhu, kamor smo prispeli po 1h 45 min hoje. Najprej smo šli na vrh potem pa v kočo, kjer smo se okrepčali z dobrotami njihove kuhinje. Ogledali smo si še malo zamegljen pogled do Trsta in Kopra. Vrnili smo se krožno po drugi poti čez Mala vrata. Ob poti je bilo ogromno oblačil od beguncev, ki so pred nami hodili proti Italiji. Za povratek smo potrebovali 2 h 15 min, ki je v prijetni družbi hitro minilo.

Toni Hribar

---

Pohod Navihancev v Samoborsko gorje

 Po samoborskem hribovju
 Danes smo imeli pohod v tujino. Do malo obmejnega prehoda v Slovenski vasi in proti Japetiću. Parkirali smo pri »Šoićevi hiži« in se odpravili.
Pot je zelo razgibana, menja se spust in vzpon in kmalu se nam je priključil štirinožni pohodnik. Ko smo prišli v vas Lipovec, pa nas je pričakal že drugi  in tako sta nam delala družbo vse do zadnje vasi, kjer pa smo dobili za spremstvo še tretjega kosmatinca. Seveda smo se počutili varne ob tako močni zasedbi. Nabirali smo kilometre, nihče od njih pa ni kazal zanimanja, da se bi vrnil domov. Mi smo vedeli, da bo naša pot krožna in dolga, zato smo poskusili tudi z močnimi besedami. Dva sta vendar razumela, eden pa se nam je po nekaj kilometrih ponovno pridružil in nas spremljal  do vrnitve. Vse do slapa Cerinski vir smo hodili ob potočku, ki nas je pomirjal s svojim  žuborenjem in obenem preizkušal naše spretnosti. Morali smo ga namreč prečiti zelo pogosto, tudi po trikrat na dolžini nekaj deset metrov. Od slapu navzgor pa po zelo visokih stopnicah in po gozdni poti naprej, vse do planinskega doma Žitnica na Japetiću 815m. Na soncu smo si privoščili malico potem pa naprej. Naslednji vrh je bil Stražnik 708m in še uro in pol naprej do doma Ošterc 621km. Potem pa večina poti  večji ali manjši spust in tako prišli do izhodišča.
Pot je bila kar dolga, sonce pa nas je lepo grelo, kajti v senci in ob vetru je bilo kar hladno. Poslovili smo se od našega spremljevalca in se odpravili domov, še prej pa malo posedeli  v Jesenicah na potrebnem črnem užitku.

 Nada Opravž                                                       21.2.2024                     

---

Pohod Navihancev na Zasavsko sveto goro

Današnji pohod smo začeli na žel.postaji v Brežicah. V klepetu smo pozabili na čas in bili kar presenečeni, da smo tako hitro prispeli v Zagorje.

Za tem smo šli še na avtobus, še hitro na skodelico kave in pot pod noge. Sprva po cesti, potem pa na pot skozi gozd, čez travnike in po gozdni cesti navkreber. Počasi, a vztrajno se je pot dvigala in tako smo pridobivali na višini. Kako sem bila vesela tablice, na kateri je pisalo Zasavska sv. Gora - 15 min., kako lepe številke. Koča res ni bila odprta, a vse potrebno je bilo takoj na mizi. Podprli smo si rebra, da nam niso lezla skupaj, se še malo oddahnili po hrani in ponovno na pot, tokrat na žel.postajo Sava.

Imeli smo veliko srečo, nič načrtovanega, a vlak za Brežice je že prihajal na postajo. Posedli smo se na prva prosta mesta in besede so počasi zamrle, predali smo se gledanju pod kožo.

 

Nada Opravž                          7.2.2024

---

Letni zbor članov PD Brežice

---

Pohod Navihancev po bizeljskih gričih

Danes smo se podali iz parkirišča na Bizeljskem, proti sv. Vidu.

Seveda smo se še prej ustavili za žig in tisto omamno temno tekočino. V zgovorni debati smo prišli do sv. Vida, kratek postanek za požirek čaja in naprej. Beseda da besedo rečejo in pred nami se je že ponosno kazala cerkev na Gorah. Še spùst navzdol in nekaj ravnine in občudovali smo bizeljski grad. Kmalu za tem je sledila malica, malo oddiha in proti Bukovju in čez Drenovec do avtomobilov. 

Vreme je bilo kot naročeno za pohod, ne premrzlo, ne prevroče, tako kot si bi želel.

 

Nada Opravž                          24.1.2024

---

Zimski Snežnik

Nekaj utrinkov iz zimskega Snežnika je zabeležil Ivan ROŽMAN.

---

Pohod Navihancev po Sromljah

Začelo se je novo leto in tako naši na novo postavljeni cilji.

Kot prvi pohod v letu, je pohod v bližnji okolici. Danes smo hodili po Curnovcu, Sromljah, Sopoti, Orlici in ponovno v Curnovec. Mija nam je odprla vrata svojega doma, kjer smo imeli malico in potem še torto, kajti naša skupina je stara že pet let. Rojstno dnevno slavje smo kar lepo raztegnili v popoldan. 

Začetek je bil lep, sonce pa nam ga je še polepšalo. Ko bi še velikokrat bilo tako.

 

10.1.2024               Nada Opravž

---

18. Po poti slovenskega tolarja

18. pohod po poti slovenskega tolarja

 Sobota 13. 01. 2024 planinci planinskega društva Brežice smo nadaljevali s tradicijo pohodov. Mimo Rakonce smo se po grebenski povzpeli do obeležja slovenskega tolarja na Velikem vrhu(701m) nad Osredkom. Po krožni poti čez Presko in Pusti vrh smo se vrnili na Osredek. Imeli smo čudovite razglede na Veternik, Boč, Donačko…

Na začetku pohoda je vse prisotne pozdravila podpredsednica PD Brežice Danica Fuks in pobudnik postavitve pomnika Ivko Godler. Pohoda so se udeležili  pohodniki iz cele Slovenije. Največja skupina pod vodstvom Slavice Laznik je prišla iz Škofije loke. Po kratkem nagovoru se je kolona okrog 100 pohodnikov napotila proti Velikem vrhu. Na poti pri stavbi krajevne skupnosti Osredek so domačini pripravili postojanko s prigrizki in toplimi napitki. Prisotne pohodnike sta nagovorila predsednik KS Osredek Jože Okrošek in županja občine Kozje Milenca Krajnc.

Ob prihodu na vrh je zadonela slovenska himna pod vodstvom nekdanjega župana občine Kozje Andreja Kocmana. Vzeli smo si tudi čas za vpis v pohodno knjigo in skupinski posnetek pri pomniku.

Na zaključku so člani PD Brežice pripravili za vse pohodnike okusno malico. Bilo je lepo druženje v lepem in sončnem vremenu. Druženje se je nadaljevalo do poznih popoldanskih ur.

Meho Tokić

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Naš današnji pohod na Cirnik in tako uspešno zaključili plan letošnjega leta. Ob tej priložnosti, pa smo nazdravili vsem članom, ki so rojeni v drugi polovici leta.

---

Kuna Gora, Hrvaško Zagorje

Z zimskimi meseci se planinski cilji spustijo s skalnatih vrhov na lažje dostopno gričevje in sredogorje. V PD Brežice zaradi bližine pogosto obiščemo hrvaške vrhove. Zato smo za enega od decemberskih izletov izbrali greben med Pregrado in Desinićem. Začeli smo s Kuna Goro in končali na čudovitem gradu z najlepšim razgledom, pod katerim je ena najboljših zagorskih gostiln Grešna Gorica.Izlet po Zagorju se mora končati z zagorskimi štruklji.

---

Portugalski Camino

PLANINSKI VEČER

 

V sredo, 22. novembra 2023 se je odvijal planinski večer  v prepolni sejni sobi Upravne enote Brežice.

Na zanimivo 300 km dolgo POT »Portugalski Camino«  iz Porta v Santiago de Compostela  sem  v besedi in sliki popeljala planinske prijatelje, katerim so se pridružili tudi naši najbližji, sorodniki in prijatelji, ki  so želeli z nami podoživeti to čudovito pohodniško izkušnjo.

Seka Lorenci, Stanko Kokal in jaz smo se podali na 3-tedensko POT od 25. aprila do 15. maja letos. Prisotne sem popeljala  skozi zgodovino, verska izročila, od naših priprav na POT do prehojene poti  in nadaljevanje potovanja na »konec sveta«, skozi naše občutenje Camina do srečne vrnitve domov.

Prisotni niso skrivali navdušenja, saj so nas nagradili z bučnimi aplavzi. Hvala vsem, ki ste ta prijeten večer preživeli z nami.

Vida Tomše

---

Pohod Navihancev na Žusem

Zbrali smo se za blagovnico in se odpeljali čez Golobinjek, Virštanj, Hrastje v vas Javorje, kjer je bilo izhodišče za Žusem.

Kar hitro smo se skrili v gozd in se  vzpenjali proti cilju. Pred tem so nas pričakale za pokušino še jeklenice in klini.

Ni bilo pretežko, zato smo kar mimogrede bili na vrhu. Stolp Ljubezni je res lep in privlačen, vendar ne dovolj, da se bi povzpela nanj, kajti bilo je kar hladno, veter pa je to še okrepil. Na hitro smo poiskali malo zaveterja, popili obogaten čaj in po panoramski poti nazaj. 

  Tokrat smo malicali po povratku, kajti med potjo ni bilo pravih pogojev, ker pa smo tako dolgo vztrajali, smo lahko jedli  kot gospodje-za mizo, gospa pa nam je še servirala kavo.

---

Sprehod ob Korani

Jesenski izlet PD Brežice na Koransko planinsko pot (KPP).

---

Pohod Navihancev na Menino planino

  Menina planina

 

Sedaj so dnevi že krajši, zato smo se kar ob 6 uri podali na pot. Naš cilj je bil Gornji Grad in za tem Menina planina.

     Že od daleč se nam je prikazoval zvonik in del poslopja cerkve sv. Mohorja in Fortunata, kar je nakazovalo, da je pred nami velika cerkev. Parkirali smo blizu in si jo na hitro malo ogledali. Res je velika, kajti bila je večkrat dozidana in obzidana, kar je nekaj tudi še ohranjenega, leta 1461 pa je prišla v last novoustanovljene ljubljanske škofije. V tistem času je bila to največja cerkev in zato razglašena za stolnico.

   Nadaljevali smo pot naprej in kar kmalu prišli v gozd, kateri nam je nudil zaveterje skoraj celo pot. Smerokaz nas je usmeril čez Semprimožnik - 3 ure. Pot je bila strma, le tu pa tam je popustila za nekaj deset metrov. Prišli smo do razpotja dveh poti in mi smo izbrali čez Ovčji stan. Glede strmine verjetno ni razlike, smo pa pustili odprto možnost, da se vrnemo po drugi poti. Koča ni bila odprta, zato smo malicali kar na terasi, ker se nam je zdelo, da tam najmanj piha. Kljub temu sem oblekla vse, kar sem imela sabo, tudi kape in rokavic se nisem sramovala. Zaradi vetra naš postanek ni bil dolg in odšli smo nazaj po poti čez Jesp -2,5 ure. Prišli smo na lepo gozdno cesto in izkoristili brezskrbno hojo, ker ni bilo potrebno paziti kam boš stopil in kaj je pod mokrim listjem, da ne zdrsneš. Zato se je naša pot za pol ure tudi podaljšala. Še malo čez gozd in že smo bili na cesti.

Pri povratku nas je še pričakal sonček, vendar se ni oziral na nas, držal se je svoje poti v zaton, nas pa prepustil gostemu prometu in avtomobilskim žarometom.

 

    9.11.2023                       Nada Opravž

---

Od Vrbe, Breznica, Doslovče, Rodine in nazaj do Vrbe

Odpeljali smo se na Gorenjsko v Vrbo. Ogledali smo si spomenik in rojstno hišo dr. Franceta Prešerna.

Pot nadaljevali do Doslovč, tu se je rodil Franc Saleški Finžgar. Prečkali nekaj travnikov in prišli do vasice Rodine.

Ogled hiše Jalna in Markove cerkve v Vrbi in nazaj do kombija. Lepo vreme nas je spremljalo celo pot.

 

Kržan Olga

---

Po poteh brežiške čete - 47 pohod

Tudi letos je PD Brežice sodelovalo pri tradicionalnem spominu na dogodke iz druge svetovne vojne. Za Občinski praznik Občine Brežice se v sklopu prireditve organizira tudi pohod po poteh Brežiške čete, tokrat že tradicionalni 47 po vrsti. Pohoda se je udeležilo 37 pohodnikov.

---

Pohod Navihancev na Donačko goro

Ppohod na Donačko goro

 

Za pet minut malo dežja, potem je prenehalo in pred vrhom smo že imeli sonček. Odprl se nam je lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Donačka- 884 m je zanimiva, ker ima dva skoraj enaka vrhova. Mi smo osvojili samo enega, ker so se nad nami začeli združevati temnejši oblački. Spustili smo se nazaj do Rudijevega doma, pomalicali in proti Rogatcu, kjer smo imeli avtomobile.

  Bila je  lepa in ne pretežka pot. Za nagrado pa smo nabrali še kostanj. 

 

  25.10.2023                       Nada Opravž

---

Pohod navihancev do Orožnove koče

    Orožnova koča na planini za  Liscem

       Z vlakom do Ljubljane in z avtobusom v Bohinjsko Bistrico.

 Pot  nas vodi čez vas Ravne do smučišč in potem po kamnitem kolovozu, če lahko tako rečem in po prijetnejši poti čez gozd. Večino poti je nad nami ponosno bedel Triglav. Nekaj časa, ker smo imeli možnost, smo hodili po gozdni poti, kjer smo prečili nekaj kolovozov in proti koncu je sledil strm vzpon skozi gozd in obilo skalovja.  

     Orožnova koča se nahaja pod pobočjem Črne prsti na planini pod Liscem, baje je na tem mestu stala prva planinska koča v Sloveniji že leta 1894, ki pa je žal pogorela in so čez dobrih 50 letih postavili novo. Od koče je lep pogled na Črno prst-1844m, bližnji Lisec-1653m. Po okrepčilu in majhnem počitku smo se odpravili v dolino. Na informacijski tablici je pisalo 2,5 ure in res je bilo tako.

        Kmalu smo imeli avtobus, izstopili smo v Lescah in na hitri vlak do Sevnice, kjer smo si povrnili nekaj izgubljene tekočine in potem na navadni vlak, da smo lahko izstopili v Brežicah.

 

         11.10.2023                                                                                                     Nada Opravž

---

Prikazanih le 50 od 236 najdenih galerij.
V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.