Dubovačka vezna pot Ozalj-Karlovac

Dubovačka planinska pot od Ozalja do Karlovca je ravno prav dolga, da jo dobri hodci zmoremo v enem dnevu, če ni prevroče. Dub je hrvaško ime za hrast dob, ime pa je pot dobila po predmestju Karlovca Dubovcu, kjer na griču kraljuje stari grad, lepo obnovljen, vreden ogleda.

---

Izlet torkarjev - Spodmoli Veli Badin - ušesa Istre

Izlet torkarjev Spodmoli Veli Badin – ušesa Istre

 

V torek 12. novembra smo se Torkarji PD Brežice z avtobusom podali na jesensko avanturo. Pot nas je vodila proti Primorski z obveznim postankom na Lomu, kjer smo se okrepčali s kavo. Turoben torek se je kar  naenkrat spremenil v prijazen sončen dan. Po nekaj dneh smo končno ugledali sonce. V Črnem kalu smo zapustili avtocesto in se odpeljali do Sočerge. Od tam smo se peš odpravili proti cerkvi Sv. Kvirika in pot nadaljevali proti Istrskim ušesom. Lepa, čeprav kamnita pot nas je vodila po Kraškem robu, od koder smo imeli res lep pogled na čudovito pokrajino. Med borovci, brinjem in žarečim rujem smo pozabili na uro. Pomalicali smo kar v naravi. Nadaljevali smo v smeri, kjer se nahajajo spodmoli in naravni kameniti most. To je res čudo narave. Navdušeni nad videnim smo pot nadaljevali nazaj navrh, kjer smo zapeli tradicionalno himno…«pa naj bo dež al´toplo sončece«… Ustavili smo se še na ploščadi nad našim najdaljšim viaduktom. Čudovit razgled nas je očaral. Naša deželica je res lepa v vseh letnih časih.

Hvaležni smo predsednici PD, šoferju in Karmen, ki nas je nesebično popeljala po Krasu. Da si takšnih izletov še želimo je želja nas vseh.

Milena Hočevar

 

 

 

---

Rjavina, Vrbanove špice

Člani PD Brežice in PD Lisca Sevnica smo preživeli čudovit vikend v hribih. Prvi dan smo se iz Kota po zelo zahtevni, a dobro varovani in razgibani poti povzpeli na lepotico Rjavino ter prespali v Domu Valentina Staniča. Naslednji dan smo v še lepšem vremenu uživali v razgledih z Vrbanovih špic ter občudovali vrhove, ki so se razprostirali okoli nas. Po napornem sestopu v Dolino Kot smo si utrujene noge ohladili v Triglavski Bistrici in tako zaključili naš dvodnevni pohod. Hvala vsem za dobro energijo.

---

Po Pipanovi lestvi na Montaž

Lahko bi rekel, da nam je bila usoda tokrat naklonjena, ker nam je navkljub nagajivemu vremenu in večkrat spremenjenjenem času izleta na koncu uspelo izvesti izlet, ki se ga bom še dolgo spominjal. Namesto četrtka in petka, kot je bilo prvotno predvideno smo na izlet na koncu krenili v nedeljo ob treh zjutraj. Noč je bila seveda kratka – malo zaradi kratkega časa spanja, nekaj pa zaradi vznemirjenosti pred vzponom po Pipanovi lestvi na Montaž. Matej je pot že prehodil in mu je bilo malo lažje, ostali trije pa smo prebirali gradivo o poti in na koncu ugotovili, da je pot celo lažja od tiste, ki smo jo prehodili lani na Kanin, saj je tista ferata ocenjena s C, pot na Montaž pa samo z B. Kakorkoli malo potolaženi s tem podatkom smo se vsi zainteresirani za to zelo zahtevno turo zbrali ob predvideni uri na ustaljeni lokaciji, se natlačili v Matejev avto, ter se odpeljali mimo Trbiža, Rablja, Rabeljskega jezera na Nevejsko sedlo in po zelo ozki in strmi cesti do izhodišča na planini Pecol. Nekaterim nam je uspelo po poti ujeti še kak del kitice, najhuje pa jo je seveda odnesla Lidija, ki je v sendviču med Danielom in mano na zadnji klopi igrala salamo, saj ko sva zakinkala sva jo vsak s svoje strani lepo grela in stiskala. Še dobro, da je bila oblečena v kratke rokave. Vožnjo smo končali okoli šeste zjutraj, ko soncu še ni uspelo pokukati do planine, je pa že lepo ožarjalo planine, ki smo jih prehodili lani – Kanin, Prestreljenik pa Žrd, ki se nam je letos izmuznila in na koncu grebena še Lopa. Nam pa so prijetno zavetje v obliki sence vse do Pipanove lestve, ki se nahaja tik pod grebenim delali grebeni ki se pno od Montaža do Viša. Kar hitro smo se odpravili mimo koče Brazza, kjer so bili še vsi zelo zaspani in nadaljevali preko travnikov, ki ne vem zakaj nosijo ime Police. Tu smo opazovali samo luknje od svizcev, ker so bili zavijalci čokolade preveč sramežljivi da bi pokukali iz visoke trave. Za lažji korak pa so nam vseeno tu pa tam zažvižgali. Na sedlu Disteis pa sem doživel presenečenje. Pot tako iznenada pride na sedlo da sem prestrašil skupino kozorogov in hkrati so oni presenetili mene, da sem se kar stresel. Umaknili so se nekaj korakov potem pa mirno nadaljevali s pašo. Izkazalo se je, da je na tem področju izredno veliko kozorogov, ki smo jih nato srečevali vse do vrha. Za razliko od svizcev niso bili nič boječi, včasih samo malo previdni. Kmalu smo prišli do stene oz. bolj strmega dela, ki je ponekod tudi zavarovan z jeklenico, a nič strašnega. Kmalu zatem ko smo zavili levo pa smo zagledali Njo – Pipanovo lestev, ki nam je vzbujala kar malo strahospoštovanja. Včasih so bile v spodnjem delu jeklenica in skobe preko katerih je bilo treba premagati začetnih 10 metrov celo nekoliko previsne stene – vsaj tako se mi je zdelo. Pred kratkim pa so jih nadomestili s kovinsko lestvijo, ki je zaradi velikih obremenitev ob hkratnem plezanju nekaj planincev ojačana. Ob njej je napeta še varovalna jeklenica za katero se lahko držiš in varuješ s pomočjo samovarovalnega kompleta. No na vzpon po njej smo morali počakati, ker je bilo v tistem času na poti navzdol že nekaj planincev. Potem pa komanda: »Gremo« in smo šli. Najprej po tej dokaj trdni lestvi, potem pa po bolj majavi lestvi narejeni iz dveh malo debelejših jeklenic na katero so pritrjene jeklene prečke. Ne bom posebej razlagal da taka konstrukcija ob hkratnem vzpenjanju več planincev omogoča plesanje, pozibavanje, nihanje ali kakor že hočete imenovati premikanje gibkih jeklenic. Še bolj je zanimivo, da so novo lestev postavili kar preko stare, da je vse skupaj še malo bolj zračno, ker je vsaj kake pol metra odmaknjena od stene. Ampak zmogli smo vse odseke brez velikega obotavljanja in opravili še odsek poti po trdni skali in že smo bili na grebenu. Šele tam smo se ob vonju po znoju, ki je bil zgolj posledica fizičnega napora, zavedli, da nam je uspelo premagati Lestev – Pipanovo lestev, da ne bi slučajno kdo pomislil da nas je bilo strah. Samo mogoče malo nelagodno je bilo. Tam smo zagledali vrh in strinjali smo se, da je pot na vrh Montaža podobna tisti iz Malega Triglava na Triglav, le da je greben malo daljši in širši, vrh pa nekoliko nižje kot vrh Triglava. Razlika je seveda še v zavarovanosti, saj tu niti približno ni tako kot na grebenu Triglava ali na Pipanovi lestvi, kjer je varovanje vrhunsko. Na vrhu smo uživali v lepem razgledu, ki je zaradi opranega ozračja segal vse od Triglava, Mangrta, Ponc, Sv. Višarij, Visokih Tur do Kanina, Rombona in Krna. Hvaležni smo si bili, da smo krenili tako zgodaj, ker so se kmalu začele pojavljati meglice, ki so zapirale pogled tistim, ki so bili le kake pol ure za nami. Spuščali smo se po isti poti, k sreči brez zastojev na enosmerni Pipanovi lestvi. Na poti smo srečevali večinoma Slovence in naleteli tudi na skupino iz Bele krajine. Osebno se sicer nismo poznali vendar smo hitro ugotovili, da imamo skupne znance. No njim se je že krepko mudilo, saj so bili za nami vsaj tri ure v zaostanku. Ob spuščanju pa znova in znova srečevali kozoroge. Od čisto malih do takih starih 2 ali 3 leta, ki so se z mamami pasli in nam pozirali. Le kapitalcev – samcev z mogočnim rogovjem je manjkalo – zgleda do so se oni zgledovali po svizcih in se poskrili ali pa so skočili morda na morje… Odločili smo se, da si pot v dolino skrajšamo po melišču in hitro smo bili na pašnikih nad velikimi štalami s sirarnami, ki so posejane po planjavah Pecola. Opazili smo velike lepe kovinske napajalnike v katerih je bila čista voda primerne temperature za osvežitev in Matej je hitro zlezel v eno izmed njih ter se osvežil. Bogve kako so reagirale krave ko so pile s soljo in znojem oplemeniteno vodo a po naše so bile zadovoljne tudi one.

---

Kreda, Slatna, Prvi, Srednji, Zadnji Vogel

Bil je petek in kot bi vsak zaposlen planinec po duši, v zadnjem trenutku začnem razmišljati kam za vikend v hribe. Vedno obstaja zadnja opcija, da si turo naštudiraš kar sam, a pred tem je smiselno pogledati, kaj pravi splet s svojimi objavami. Na portalu PZS zasledim izlet razpisan s strani PD BREŽICE in poskusim. Kontaktiram objavljen kontakt g. Tonija, ki se angažira in kljub temu, da mu zdravje ni dopuščalo, da bi šel z nami, angažira vodnika Mateja, s katerim se dogovoriva, da me na poti poberejo v Ljubljani. Zbere se družba treh deklet in štirih fantov, jaz najstarešja a njihova energija me pomladi za vsaj 10 let.

Okrog 7.30 prispemo na Planino Blato, ki je izhodišče naše ture. Imamo vse, imamo vreme, super družbo, smo v osrčju TNP-ja in kaj bi si sploh še lahko želeli. S prijetnim tempom (prilagojenim za 50+ in hvala Matej) v dobri uri prispemo do Planine pri Jezeru, kjer naredimo prvi krajši postanek in odvržemo odvečna oblačila, saj temperatura naša in zunanja počasi naraščata. Nadaljujemo do križišča za Planino Laz in / ali Kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi za nas je to križišče pomembno, ker se tu prične naša avantura "izven okvirja".

Po brezpotju nas je Matej najprej popeljal še na dva vrhova, ki bi ju bilo škoda izpustiti, saj sta se na poti ponujala kar sama in sicer sta to Kreda in Slatna, ki sem ju nekaj let nazaj opazovala iz osamelcev Adama in Eve in si potiho želela, da moja noga stopi tudi na drugo stran Ogradov in Debelega vrha. Pa se je želja z Matejevim zaupanjem v naše sposobnosti uresničila. S krajšimi in ravno prav dolgimi postanki, se nam je mudilo osvajat nove 2-tisočake, ki so se vrstili eden za drugim PRVI, SREDNJI in ZADNJI VOGEL in zanimivost srednjega je, da je njegova višina 2222 m. Seveda me je prijetno presenetilo razumevanje Mateja in skupine, da nisem plezalni tip in imam težave z izpostavljenimi tereni, a tokrat sem z njihovo pomočjo, presenetila samo sebe, ker sem se z vsemi počutila res povsem varno in je šlo vse brez problema, seveda pa se tem mestom v pogumnem planinskem jeziku reče lahka planinska pot. Hvaležna sem za nov uvid v moč skupine, vodnika in sebe.

Vračali smo se krožno in sicer iz Zadnjega Vogla do križišča za Prehodavce in Veliko Zelnarico, do katere je borih 30 min, a smo se odločili, da jo tokrat izpustimo in da je ideja za naslednji izlet. Hodimo po dolini pod osvojenimi vrhovi in se čudimo, kaj vse smo prehodili in kako visoko bili. Popoldan je bil prijetno topel, ga je pa hladila hoja čez snežne zaplate, ki jih je bilo v tem času še kar nekaj. Po približno 2 urah hoje od križišča zaključimo krog pri Koči na Planini pri Jezeru, ki nam ponudi daljši postanek, klepet in prijetno druženje in zadovoljstvo ob osvojenih vrhovih. Od tu se po isti poti vrnemo na Planino Blato, sicer rahlo utrujeni a (pre)polni res lepih vtisov s poti. Pa da ne pozabim omeniti še vsega čudovitega gorskega cvetja, ki nas je s svojo lepoto razveseljevalo celo pot, med Prvim in Srednjim Voglom, pa so nas pozdravljale, ravno v svojem začetnem razcvetu, naše občudovane Planike.

Ekipa kot se šika, krasen dan in ja, težko je bilo oditi iz tega planinskega raja.

Hvala, hvala, hvala, v upanju, da me še vzamete s sabo.

Sandra Kocijančič

---

Pohod navihancev 7. etapa Julijane trail

  Juliana trail - 7. etapa

 

Bohinjsko jezero se je že lesketalo v jutranjem soncu in nam vlilo dodatno energijo. Nismo izstopili v Stari Fužini, ampak smo se peljali do zadnje postaje in tako našo pot malo podaljšali.

 Pohod ob jezeru, občudovanje bližnjih gora in prelepe narave, katera nas je obdala v svoj nevidni plašč in ob prijetnem žvrgolenju ptičev, smo prišli v Stare Fužine kar prehitro. Potem pa zares. Poiskali smo oznake za Julijano in proti Ribčevim Lazu, ki nam je znan že iz tabora. Tam smo kmalu našli prijetno senco z mizo in klopmi, kjer smo imeli malico in kratko pavzo, potem pa naprej. Prispeli smo že blizu Bohinjske Bistrice in smo si pot še malo podaljšali, tako da smo iz 11,2 km nategnili na 15 km. Ko smo prispeli do avtobusne, smo se malo oddahnili in že smo imeli prevoz za Ljubljano in tudi tam smo šli skoraj takoj na vlak.

Ne uspe nam vedno imeti tako dobre povezave, a tokrat je šlo vse gladko.  

 

    5.6.2024                                                                              Nada Opravž

---

Pohod Navihancev na Špiček

  Današnji pohod na Špiček

Skupina Navihanci je danes uspešno zaključila svoj polletni načrt pohodov. 

Današnja pot se je vila iz Pišec, od cerkve sv. Mihaela, mimo Pleteršnikove domačije, nato pa kar strmo v breg proti Špičku. Vreme je bilo ugodno in glede tega ni bilo ovir. Na vrhu je bil kratek postanek, med katerim se je oglasil zvonček skritih želja.  Po nekaj korakih smo se že zbrali pri veliki bukvi, kje je že čakala miza, pripravljena za oblaganje s skrivnimi  dobrotami iz nahrbtnikov. Kot vedno, je tudi tokrat nam malica za nekaj časa utišala pogovore, a ko smo nazdravili slavljencem, so se jeziki hitro razvezali..

A kot pravijo, vsega lepega je enkrat konec, tako je bilo tudi tokrat: Še zadnji del proti, proti sv. Jedert, gradu in nazaj do Pišec, je bilo potrebno prehoditi. Ostal je le še čas za  skupno kavico in slovo do septembra.

 

   26.6.2024                                                                                                     Nada Opravž

---

Prvi Vogel, Srednji Vogel in Zadnji Vogel

Bil je petek in kot bi vsak zaposlen planinec po duši, v zadnjem trenutku začnem razmišljati kam za vikend v hribe. Vedno obstaja zadnja opcija, da si turo naštudiraš kar sam, a pred tem je smiselno pogledati, kaj pravi splet s svojimi objavami. Na portalu PZS zasledim izlet razpisan s strani PD BREŽICE in poskusim. Kontaktiram objavljen kontakt g. Tonija, ki se angažira in kljub temu, da mu zdravje ni dopuščalo, da bi šel z nami, angažira vodnika Mateja, s katerim se dogovoriva, da me na poti poberejo v Ljubljani. Zbere se družba treh deklet in štirih fantov, jaz najstarešja a njihova energija me pomladi za vsaj 10 let

Okrog 7.30 prispemo na Planino Blato, ki je izhodišče naše ture. Imamo vse, imamo vreme, super družbo, smo v osrčju TNP-ja in kaj bi si sploh še lahko želeli. S prijetnim tempom (prilagojenim za 50+ in hvala Matej) v dobri uri prispemo do Planine pri Jezeru, kjer naredimo prvi krajši postanek in odvržemo odvečna oblačila, saj temperatura naša in zunanja počasi naraščata. Nadaljujemo do križišča za Planino Laz in / ali Kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi za nas je to križišče pomembno, ker se tu prične naša avantura "izven okvirja".

Po brezpotju nas je Matej najprej popeljal še na dva vrhova, ki bi ju bilo škoda izpustiti, saj sta se na poti ponujala kar sama in sicer sta to Kreda in Slatna, ki sem ju nekaj let nazaj opazovala iz osamelcev Adama in Eve in si potiho želela, da moja noga stopi tudi na drugo stran Ogradov in Debelega vrha. Pa se je želja z Matejevim zaupanjem v naše sposobnosti uresničila. S krajšimi in ravno prav dolgimi postanki, se nam je mudilo osvajat nove 2-tisočake, ki so se vrstili eden za drugim PRVI, SREDNJI in ZADNJI VOGEL in zanimivost srednjega je, da je njegova višina 2222 m. Seveda me je prijetno presenetilo razumevanje Mateja in skupine, da nisem plezalni tip in imam težave z izpostavljenimi tereni, a tokrat sem z njihovo pomočjo, presenetila samo sebe, ker sem se z vsemi počutila res povsem varno in je šlo vse brez problema, seveda pa se tem mestom v pogumnem planinskem jeziku reče lahka planinska pot. Hvaležna sem za nov uvid v moč skupine, vodnika in sebe.

Vračali smo se krožno in sicer iz Zadnjega Vogla do križišča za Prehodavce in Veliko Zelnarico, do katere je borih 30 min, a smo se odločili, da jo tokrat izpustimo in da je ideja za naslednji izlet. Hodimo po dolini pod osvojenimi vrhovi in se čudimo, kaj vse smo prehodili in kako visoko bili. Popoldan je bil prijetno topel, ga je pa hladila hoja čez snežne zaplate, ki jih je bilo v tem času še kar nekaj. Po približno 2 urah hoje od križišča zaključimo krog pri Koči na Planini pri Jezeru, ki nam ponudi daljši postanek, klepet in prijetno druženje in zadovoljstvo ob osvojenih vrhovih. Od tu se po isti poti vrnemo na Planino Blato, sicer rahlo utrujeni a (pre)polni res lepih vtisov s poti. Pa da ne pozabim omeniti še vsega čudovitega gorskega cvetja, ki nas je s svojo lepoto razveseljevalo celo pot, med Prvim in Srednjim Voglom, pa so nas pozdravljale, ravno v svojem začetnem razcvetu, naše občudovane Planike.

Ekipa kot se šika, krasen dan in ja, težko je bilo oditi iz tega planinskega raja.

Hvala, hvala, hvala, v upanju, da me še vzamete s sabo.

Sandra Kocijančič

---

Mladi planinci na Golici

V soboto smo se mladi planinci skupaj s starejsimi planinci PD Brežice podali na Golico. Med potjo so nas ves cas spremljale bele narcise, na grebenskem delu smo občudovali razglede proti najvišjim vrhovom in reki Dravi. Bilo je zabavno stati v Sloveniji in Avstriji hkrati, saj grebenski del poti poteka po državni meji. Po peturnem pohodu smo si privoščili malico in igro pri domu na Javorniškem Rovtu. Imeli smo priložnost opazovati spretnosti bruhanja ognja, najbolj luštno pa je bilo na igralih. Kondicije za prihajajoči tabor bo kmalu dovolj!

Vodnica Natalija

---

Mladi planinci na Golici

V soboto smo se mladi planinci skupaj s starejsimi planinci PD Brežice podali na Golico. Med potjo so nas ves cas spremljale bele narcise, na grebenskem delu smo občudovali razglede proti najvišjim vrhovom in reki Dravi. Bilo je zabavno stati v Sloveniji in Avstriji hkrati, saj grebenski del poti poteka po državni meji. Po peturnem pohodu smo si privoščili malico in igro pri domu na Javorniškem Rovtu. Imeli smo priložnost opazovati spretnosti bruhanja ognja, najbolj luštno pa je bilo na igralih. Kondicije za prihajajoči tabor bo kmalu dovolj!

Natalija Vahčič in Hedvika Lopatič

---

Pohod po medvedovih stopinjah

---

Pohod Navihancev na Mirno goro

                                Mirna gora
Danes smo se za spremembo odpeljali proti vzhodnemu delu Bele krajine. Kmalu so se pojavile prve kaplje dežja, ki nas je vztrajno spremljal.
Iz majhne vasi Vrčica, kjer  smo pustili avtomobile, smo se podali proti stari kočevarski vasi Planina. Kar nekaj časa smo hodili po lepo urejeni gozdni cesti in potem po poti navkreber. Pot je bila lepo varovana z držali in na določenih mestih so ji sigurnost dajale stopnice. Postavljene so pa tudi table z napisi dreves in tako deluje, kot učna pot. Bolj ko smo se vzpenjali, bolj je snežilo in razgleda nismo bili deležni.
Staro ljudsko izročilo, pa nam razkrije, kako je gora dobila ime. V votlini na gori je nekoč živel hudobni zmaj. Ko je v dolini začelo zoreti  žito in grozdje, je začel bruhati temne oblake, iz katerih je padala debela toča.  Legenda pravi, da se je to dogajalo sedem let zapored in Bela krajina je doživela hudo lakoto. Ljudje so se zatekli k sv. Frančišku Ksaveriju,  zavetniku pred vremenskimi ujmami. Nad zmajevo votlino so postavili cerkev posvečeno sv. Frančišku in oblaki s točo se niso več pojavili. Tako je na gori zavladal mir in od takrat nosi ime - Mirna gora.
Po povratku v dolino pa smo obiskali še en kmečki turizem, kjer nam je gospodinja postregla s pečenimi ribami in solato in kot pravijo, mora riba plavat tudi tretjič, z ….

24.4.2024                                                                                                        Nada Opravž
 

---

Dvodnevni izlet mladinskega odseka na Šmohor

Prvi skoraj "poletni" vikend smo ljubitelji hoje in narave preživeli na Šmohorju. 14 planincev iz OS Artiče in 13 iz OS Brežice smo jo z vlakom mahnili do Laskega od tam pa peš na vrh Šmohorja, kjer smo tudi prespali. Zvečer smo z lučkami obiskali svete tri lipe, stare skoraj pol tisocletja. Zjutraj smo se pogumni zbudili s hojo bosi po rosi, pri spustu v dolino pa nam je ostalo še časa za igro v parku.

GIBANJE = ŽIVLJENJE
 

---

NARAVOVARSTVENI IZLET V KRAKOVSKI GOZD

V SOBOTO 6. 4. 2024 je Odsek za varstvo gorske narave PDB organiziral izlet v Krakovski gozd.

Izleta se je udeležilo 5 članov planinskega društva.

Izhodišče  pohoda je bilo pri gostilni  Žolnir v Kostanjevici na Krki, od koder smo se z avtomobili odpeljali do Leničevega doma v Krakovski gozd, kjer smo se pridružili številnim pohodnikom 25.tradicionalnega vodenega pohoda po 8 km dolgi krožni Resslovi poti v Krakovskem gozdu.

Krakovski gozd je največji nižinski poplavni gozd pri nas, saj obsega 2500  hektarjev površine. Spoznali smo ga s sprehodom po nekoliko spremenjeni trasi Resslove poti, ki povezuje slikovita gozdna mokrišča, pragozd in poplavne travnike ob reki  Krki. Pot skozi Krakovski gozd se imenuje Resslova  pot in je dobila ime  po češkem gozdarju Josefu Resslu, ki je v 19. st. Krakovski gozd premeril in prehodil po dolgem in počez, ga popisal , izmeril in označil, pa še ladijski vijak je izumil. Sprehod po gozdu so popestrili poznavalci ptic, dvoživk, rastlin, gozda in lokalne zgodovine iz Zavoda za gozdove, Zavoda RS za varstvo narave in Društva za opazovanje ptic. V središču gozda smo videli del edinega slovenskega pragozdnega ostanka, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat v izmeri 40,5 hektarjev površine. V gozdu živi 112 vrst ptic med katerimi je edino gnezdišče malega klinkača in orla belorepca. V mokriščih domuje 15-19 vrst dvoživk.

V tišini gozda smo prisluhnili petju ptic in s pomočjo strokovnjaka za to področje ugotavljali vrste pojočih  ptic.

V gozdu so se bohotila tudi do 200 let stara drevesa hrasta doba, opazili pa smo tudi veliko črne jelše in belega gabra. Močvirska logarica iz rdečega seznama ogroženih vrst rastlin  je žal že odcvetela, vendar smo  osamljen primerek le še uspeli videti. Na najnižjem delu mokrišča smo opazili večje število poletnih velikih zvončkov. Zacvetela je tudi navadna kalužnica, ki nas je ves čas poti razveseljevala s svojimi lepimi rumenimi cvetovi. Strokovnjaki ugotavljajo, da se gladina vode v mokriščih zadnja leta  zmanjšuje, hrast dob se samodejno ne pomlajuje in se njegovemu obstoju dolgoročno v enakih klimatskih pogojih ne piše dobro. Izvedeli smo tudi ,da je v mesecu maju omejen vstop v Krakovski gozd zaradi gnezdenja številnih ptic.

Izlet je bil zelo  poučen , veliko novega smo izvedeli in še  več lepega videli v že dokaj dobro prebujeni naravi.

 

Tončka Tokić

---

Korošica aprila 24

Tura na Korošico se je zaradi izredno toplega vremena spremenila v pomladanski izlet, poln cvetja, modrine in sonca, zaradi gnilega snega pa je bila naporna kot v najhujši zimi. Tudi planinci se bomo morali prilagajati velikim spremambam vremena. Stare izkušnje niso več zanesljive.

---

oohod Nnihancev na Šmarno goro

Jutro je nakazovalo lep dan. Nebo je bilo obarvano z rahlo roza barvo, ki je prehajala v modrino, pod to barvito zaveso pa se je že obledela luna spogledovala s prvimi sončnimi žarki.

Ni bilo več časa, kajti vlak ne čaka, pa čeprav sem imela karto v žepu. Na železniški postaji je bila naša skupina deležna pogleda, skoraj vsakega mimoidočega. Verjetno so nam bili kar malce nevoščljivi, da si lahko privoščimo pohode, kajti večino je čakala služba ali pa šolske klopi. V Ljubljani smo presedli na bus in se odpeljali do Tacna. Oprtali smo si nahrbtnike in šli proti Grmadi. Pot se je vztrajno vzpenjala in kmalu smo občudovali Kranj, ki  je ponosno razkazoval svojo obsežnost. Pot je bila razgibana, kajti menda ni bilo drevesa, katerega korenine bi bile pokrite z zemljo. Prispeli smo na  Grmado, kjer smo imeli zelo kratek postanek. Ime tega vrha verjetno izvira še iz turških časov, ko so domačini zakurili ogenj v opozorilo na turški napad. Spustili smo se po isti poti do smerokaza za Šmarno goro. Po cesti smo ponovno pridobivali višino in prišli do zvona želja. Seveda sem se ustavila in kar z muko pozvonila, ker me sprva ni hotel ubogati. Veter nam ni nič prizanašal, tudi naš kot, katerega smo si izbrali za malico, je lepo hladil. Nekaj časa smo vztrajali, potem pa smo pospravili in se spustili na izhodišče.

         Avtobus nas je čakal in odpeljali smo se proti Ljubljani. Tudi vlak je že bil na postaji in tako se je naš pohod zelo hitro končal. 

   3.4.2024                                 Nada Opravž

  

---

Pohod torkarjev - Osredek

V torek 26.marca smo se zbrali pri Ivkotu na Osredku pri Podsredi. Pohod smo izvedli po okolici.

Medtem sta nam Marjan in Rudi pripravila malico.Kako se prileže slastno in okusno meso,pečeno v naravi.Nazadnje pa še zadiši po kavi in domačem pecivu,,ki ga pripravijo slavljenke tromesečja.Ko pa Jože raztegne meh in vsi zapojemo,je pa dnevu le še" pika na i".Lepa navada, ki traja že desetletja.Želimo si, da bi se še dolgo lahko družili, kajti ob takih dnevih se nam pridružijo tudi člani,ki ne morejo več hoditi pa vendar so vedno dobrodošli in se jih vsi razveselimo.Obujamo spomine in se nasmejemo ob nekaterih..Veliko se jih je nabralo in za vse zmanjka časa.

Milena Hočevar

---

Pohod Navihancev na Sinji vrh

Obisk primorskih planin

---

Izlet na Slavnik 16.3.

S kombijem smo se odpeljali do vasi Skadanščina, kjer smo parkirali kombija. Ob cesti je bilo veliko rumeno cvetočega drena. V koloni smo krenili proti vrhu, kamor smo prispeli po 1h 45 min hoje. Najprej smo šli na vrh potem pa v kočo, kjer smo se okrepčali z dobrotami njihove kuhinje. Ogledali smo si še malo zamegljen pogled do Trsta in Kopra. Vrnili smo se krožno po drugi poti čez Mala vrata. Ob poti je bilo ogromno oblačil od beguncev, ki so pred nami hodili proti Italiji. Za povratek smo potrebovali 2 h 15 min, ki je v prijetni družbi hitro minilo.

Toni Hribar

---

Bohor

V torek 27.2.smo se torkarji odpravili na Bohor.Po zboru pri blagovnici smo se odpeljali na Jablance. Čeprav je bila vremenska napoved bolj nagnjena na dež kot na sonce,smo pogumno zagrizli v breg. Marjan nas je usmeril mimo slapu Ubijavnik proti partizanski bolnici. Tam smo se razdelili na pol. Polovica je šla proti koči ostali na Javornik. Kmalu so nas pozdravili prvi veliki zvončki in jarice. Višje pa kar celi tepihi rož. Navdušeni nad lepoto Bohorske narave smo hitro prispeli na najvišji vrh Bohorja Javornik 1023m n.v. Pot do koče je hitro minila. Po okrepčilu v prijetni koči smo zapeli tradicionalno himno in se spustili v dolino. Kljub malo slabši vremenski napovedi je dopoldne minilo brez dežja. Domov smo odšli obogateni za še en čudovit torek ,misli pa so že uhajale na naslednji pohod.

 Milena Hočevar

 

---

Pohod Navihancev v Samoborsko gorje

 Po samoborskem hribovju
 Danes smo imeli pohod v tujino. Do malo obmejnega prehoda v Slovenski vasi in proti Japetiću. Parkirali smo pri »Šoićevi hiži« in se odpravili.
Pot je zelo razgibana, menja se spust in vzpon in kmalu se nam je priključil štirinožni pohodnik. Ko smo prišli v vas Lipovec, pa nas je pričakal že drugi  in tako sta nam delala družbo vse do zadnje vasi, kjer pa smo dobili za spremstvo še tretjega kosmatinca. Seveda smo se počutili varne ob tako močni zasedbi. Nabirali smo kilometre, nihče od njih pa ni kazal zanimanja, da se bi vrnil domov. Mi smo vedeli, da bo naša pot krožna in dolga, zato smo poskusili tudi z močnimi besedami. Dva sta vendar razumela, eden pa se nam je po nekaj kilometrih ponovno pridružil in nas spremljal  do vrnitve. Vse do slapa Cerinski vir smo hodili ob potočku, ki nas je pomirjal s svojim  žuborenjem in obenem preizkušal naše spretnosti. Morali smo ga namreč prečiti zelo pogosto, tudi po trikrat na dolžini nekaj deset metrov. Od slapu navzgor pa po zelo visokih stopnicah in po gozdni poti naprej, vse do planinskega doma Žitnica na Japetiću 815m. Na soncu smo si privoščili malico potem pa naprej. Naslednji vrh je bil Stražnik 708m in še uro in pol naprej do doma Ošterc 621km. Potem pa večina poti  večji ali manjši spust in tako prišli do izhodišča.
Pot je bila kar dolga, sonce pa nas je lepo grelo, kajti v senci in ob vetru je bilo kar hladno. Poslovili smo se od našega spremljevalca in se odpravili domov, še prej pa malo posedeli  v Jesenicah na potrebnem črnem užitku.

 Nada Opravž                                                       21.2.2024                     

---

Dnevno nočni pohod na Libno z Artičani

Dnevno nočni pohod na Libno je navdušil 30 ljubiteljev hoje in psičko Belo. Na večer pred kulturnim praznikom smo opazovali čarobnost Črne Mlake, svetlobno onesnaženost in sledi palčkov. Ob poti nas je čakala postojanka vode, na vrhu pa malica in topel ćaj, ki so ga pripravile kuharice. Našli smo tudi skriti zaklad: tatoo nalepke, mini zgodbice in bonbone.  Gibanje = življenje.

mentorica Natalija Vahčič

---

Izlet na Lisco

Prečudovit izlet na Lisco iz Brega Iz sončnega jutra se je naredil še lepši dan, ob čudovitih razgledih in dobri družbi pa je postal nepozaben. Tudi naš najmlajši udeleženec je prehodil pot brez težav. Hvala vsem za obilico pozitivno energije! 

vodnika Mojca in Marko

 

---

Pohod Navihancev na Zasavsko sveto goro

Današnji pohod smo začeli na žel.postaji v Brežicah. V klepetu smo pozabili na čas in bili kar presenečeni, da smo tako hitro prispeli v Zagorje.

Za tem smo šli še na avtobus, še hitro na skodelico kave in pot pod noge. Sprva po cesti, potem pa na pot skozi gozd, čez travnike in po gozdni cesti navkreber. Počasi, a vztrajno se je pot dvigala in tako smo pridobivali na višini. Kako sem bila vesela tablice, na kateri je pisalo Zasavska sv. Gora - 15 min., kako lepe številke. Koča res ni bila odprta, a vse potrebno je bilo takoj na mizi. Podprli smo si rebra, da nam niso lezla skupaj, se še malo oddahnili po hrani in ponovno na pot, tokrat na žel.postajo Sava.

Imeli smo veliko srečo, nič načrtovanega, a vlak za Brežice je že prihajal na postajo. Posedli smo se na prva prosta mesta in besede so počasi zamrle, predali smo se gledanju pod kožo.

 

Nada Opravž                          7.2.2024

---

Pohod Navihancev po bizeljskih gričih

Danes smo se podali iz parkirišča na Bizeljskem, proti sv. Vidu.

Seveda smo se še prej ustavili za žig in tisto omamno temno tekočino. V zgovorni debati smo prišli do sv. Vida, kratek postanek za požirek čaja in naprej. Beseda da besedo rečejo in pred nami se je že ponosno kazala cerkev na Gorah. Še spùst navzdol in nekaj ravnine in občudovali smo bizeljski grad. Kmalu za tem je sledila malica, malo oddiha in proti Bukovju in čez Drenovec do avtomobilov. 

Vreme je bilo kot naročeno za pohod, ne premrzlo, ne prevroče, tako kot si bi želel.

 

Nada Opravž                          24.1.2024

---

Zimski Snežnik

Nekaj utrinkov iz zimskega Snežnika je zabeležil Ivan ROŽMAN.

---

Pohod Navihancev po Sromljah

Začelo se je novo leto in tako naši na novo postavljeni cilji.

Kot prvi pohod v letu, je pohod v bližnji okolici. Danes smo hodili po Curnovcu, Sromljah, Sopoti, Orlici in ponovno v Curnovec. Mija nam je odprla vrata svojega doma, kjer smo imeli malico in potem še torto, kajti naša skupina je stara že pet let. Rojstno dnevno slavje smo kar lepo raztegnili v popoldan. 

Začetek je bil lep, sonce pa nam ga je še polepšalo. Ko bi še velikokrat bilo tako.

 

10.1.2024               Nada Opravž

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Naš današnji pohod na Cirnik in tako uspešno zaključili plan letošnjega leta. Ob tej priložnosti, pa smo nazdravili vsem članom, ki so rojeni v drugi polovici leta.

---

Zaključek leta 2023

Dne 19.12.2023 smo se torkarji  pohodna skupina planinskega društva Brežice podali na zadnji pohod v letošnjem letu.

Pot nas je vodila od Mosteca po nasipu, nato med polji in skozi Mihalovec v Dobovo, potem pa nazaj do Mosteca .Obdarjeni smo bili s prelepim sončnim dnevom. Ob sproščeni lahki hoji in prijaznem medsebojnem klepetu smo kmalu prispeli na naš cilj do gostilne Cetin, kjer smo imeli svoj letni zaključek.

Razglasili smo naj pohodnike letošnjega leta in jih obdarili z medaljami in čokoladami. Seznanili smo se s finančnim poslovanjem, se okrepčali z dobrim kosilom in se veselo zavrteli ob zvokih prijetne glasbe.

Zadovoljni v srcu smo si ob slovesu zaželeli vse najboljše v novem letu 2024 in se počasi napotili proti domu.

Tončka Tokić

---

Kuna Gora, Hrvaško Zagorje

Z zimskimi meseci se planinski cilji spustijo s skalnatih vrhov na lažje dostopno gričevje in sredogorje. V PD Brežice zaradi bližine pogosto obiščemo hrvaške vrhove. Zato smo za enega od decemberskih izletov izbrali greben med Pregrado in Desinićem. Začeli smo s Kuna Goro in končali na čudovitem gradu z najlepšim razgledom, pod katerim je ena najboljših zagorskih gostiln Grešna Gorica.Izlet po Zagorju se mora končati z zagorskimi štruklji.

---

Pohod Navihancev na Žusem

Zbrali smo se za blagovnico in se odpeljali čez Golobinjek, Virštanj, Hrastje v vas Javorje, kjer je bilo izhodišče za Žusem.

Kar hitro smo se skrili v gozd in se  vzpenjali proti cilju. Pred tem so nas pričakale za pokušino še jeklenice in klini.

Ni bilo pretežko, zato smo kar mimogrede bili na vrhu. Stolp Ljubezni je res lep in privlačen, vendar ne dovolj, da se bi povzpela nanj, kajti bilo je kar hladno, veter pa je to še okrepil. Na hitro smo poiskali malo zaveterja, popili obogaten čaj in po panoramski poti nazaj. 

  Tokrat smo malicali po povratku, kajti med potjo ni bilo pravih pogojev, ker pa smo tako dolgo vztrajali, smo lahko jedli  kot gospodje-za mizo, gospa pa nam je še servirala kavo.

---

Sprehod ob Korani

Jesenski izlet PD Brežice na Koransko planinsko pot (KPP).

---

Pohod Navihancev na Menino planino

  Menina planina

 

Sedaj so dnevi že krajši, zato smo se kar ob 6 uri podali na pot. Naš cilj je bil Gornji Grad in za tem Menina planina.

     Že od daleč se nam je prikazoval zvonik in del poslopja cerkve sv. Mohorja in Fortunata, kar je nakazovalo, da je pred nami velika cerkev. Parkirali smo blizu in si jo na hitro malo ogledali. Res je velika, kajti bila je večkrat dozidana in obzidana, kar je nekaj tudi še ohranjenega, leta 1461 pa je prišla v last novoustanovljene ljubljanske škofije. V tistem času je bila to največja cerkev in zato razglašena za stolnico.

   Nadaljevali smo pot naprej in kar kmalu prišli v gozd, kateri nam je nudil zaveterje skoraj celo pot. Smerokaz nas je usmeril čez Semprimožnik - 3 ure. Pot je bila strma, le tu pa tam je popustila za nekaj deset metrov. Prišli smo do razpotja dveh poti in mi smo izbrali čez Ovčji stan. Glede strmine verjetno ni razlike, smo pa pustili odprto možnost, da se vrnemo po drugi poti. Koča ni bila odprta, zato smo malicali kar na terasi, ker se nam je zdelo, da tam najmanj piha. Kljub temu sem oblekla vse, kar sem imela sabo, tudi kape in rokavic se nisem sramovala. Zaradi vetra naš postanek ni bil dolg in odšli smo nazaj po poti čez Jesp -2,5 ure. Prišli smo na lepo gozdno cesto in izkoristili brezskrbno hojo, ker ni bilo potrebno paziti kam boš stopil in kaj je pod mokrim listjem, da ne zdrsneš. Zato se je naša pot za pol ure tudi podaljšala. Še malo čez gozd in že smo bili na cesti.

Pri povratku nas je še pričakal sonček, vendar se ni oziral na nas, držal se je svoje poti v zaton, nas pa prepustil gostemu prometu in avtomobilskim žarometom.

 

    9.11.2023                       Nada Opravž

---

Od Vrbe, Breznica, Doslovče, Rodine in nazaj do Vrbe

Odpeljali smo se na Gorenjsko v Vrbo. Ogledali smo si spomenik in rojstno hišo dr. Franceta Prešerna.

Pot nadaljevali do Doslovč, tu se je rodil Franc Saleški Finžgar. Prečkali nekaj travnikov in prišli do vasice Rodine.

Ogled hiše Jalna in Markove cerkve v Vrbi in nazaj do kombija. Lepo vreme nas je spremljalo celo pot.

 

Kržan Olga

---

Po poteh brežiške čete - 47 pohod

Tudi letos je PD Brežice sodelovalo pri tradicionalnem spominu na dogodke iz druge svetovne vojne. Za Občinski praznik Občine Brežice se v sklopu prireditve organizira tudi pohod po poteh Brežiške čete, tokrat že tradicionalni 47 po vrsti. Pohoda se je udeležilo 37 pohodnikov.

---

Pohod Navihancev na Donačko goro

Ppohod na Donačko goro

 

Za pet minut malo dežja, potem je prenehalo in pred vrhom smo že imeli sonček. Odprl se nam je lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Donačka- 884 m je zanimiva, ker ima dva skoraj enaka vrhova. Mi smo osvojili samo enega, ker so se nad nami začeli združevati temnejši oblački. Spustili smo se nazaj do Rudijevega doma, pomalicali in proti Rogatcu, kjer smo imeli avtomobile.

  Bila je  lepa in ne pretežka pot. Za nagrado pa smo nabrali še kostanj. 

 

  25.10.2023                       Nada Opravž

---

Veliki Cirnik - kostanjev piknik

Kot vsako leto tudi tokrat smo naredili pohod bolj zanimiv. Nekaj hoje, prijetnega druženja in obilo dobre volje je recept za čudovit dan v naravi. Podali smo se iz Cerine na Veliki Cirnik. Po poti smo nabrali kostanj, ob prihodu nas je čakal ogenj in pečen »jeger«. Po okrepčilu smo nadaljevali s pečenjem kostanja. Piknika se je udeležilo 38 pohodnikov. Čeprav je v dolini bila megla nam je na vrhu sijalo sonce. Domov smo se odpravili v popoldanskih urah. Nasvidenje do naslednjega torka.

---

Pohod navihancev do Orožnove koče

    Orožnova koča na planini za  Liscem

       Z vlakom do Ljubljane in z avtobusom v Bohinjsko Bistrico.

 Pot  nas vodi čez vas Ravne do smučišč in potem po kamnitem kolovozu, če lahko tako rečem in po prijetnejši poti čez gozd. Večino poti je nad nami ponosno bedel Triglav. Nekaj časa, ker smo imeli možnost, smo hodili po gozdni poti, kjer smo prečili nekaj kolovozov in proti koncu je sledil strm vzpon skozi gozd in obilo skalovja.  

     Orožnova koča se nahaja pod pobočjem Črne prsti na planini pod Liscem, baje je na tem mestu stala prva planinska koča v Sloveniji že leta 1894, ki pa je žal pogorela in so čez dobrih 50 letih postavili novo. Od koče je lep pogled na Črno prst-1844m, bližnji Lisec-1653m. Po okrepčilu in majhnem počitku smo se odpravili v dolino. Na informacijski tablici je pisalo 2,5 ure in res je bilo tako.

        Kmalu smo imeli avtobus, izstopili smo v Lescah in na hitri vlak do Sevnice, kjer smo si povrnili nekaj izgubljene tekočine in potem na navadni vlak, da smo lahko izstopili v Brežicah.

 

         11.10.2023                                                                                                     Nada Opravž

---

Izola - Strunjan

Tokrat smo se torkarji podali na obalo. Lep dan in dobra družba je privabila 50 pohodnikov. Pot je lepo označena. Razgledi su čudoviti. Ogledali smo si lepo urejen vrt(Vidin gaj) in na koncu smo si vzeli čas za kavico in osvežitev v morju. Domov smo se vrnili v popoldanskih urah. Bil je prelep dan.

---

Pohod Navihancev na Dobrčo

  Koča na Dobrči

 

Naš današnji cilj je koča na Dobrči -1478m. Skoraj celo pot nas je omejevala megla, a za nagrado nas je pričakal sončen Tržič. Njegovi bližnji vrhovi pa so se s svojo belino zrcalili v prvih jutranjih žarkih, kot da so še vedno obdani s snežno odejo.

Kmalu smo se pripravili za pohod, kajti temperatura ni dovoljevala počasne priprave. Prehodili smo nekaj tržiških ulic in se ob robu gozda podali  proti cilju. Pot nas je vodila čez gozd, kjer je bila na debelo posuta s smrekovimi iglicami, nekaj jo je bilo lepo uhojene, nekaj pa tudi kamnite. Vzpenjala se je več ali manj strmo, tako do smo morali večkrat počiti, zajeti sapo in naprej. Sam vrh Dobrča-1634m se nahaja  med Begunjami in Tržičem, koča pa stoji na robu južnega pobočja. Prispeli smo do koče v času, kot so nas obveščali smerokazi. Razgled je bil kar dober, vendar ne tako čist, kajti v dolini je bilo malo megle. Kljub temu smo videli Triglav, katerega vrh je prekrival manjši oblak, spodaj Begunje, med tem, ko smo Storžič in Tolsti vrh občudovali že pred prihodom. Po malici smo  brez odlašanja naredili še nekaj fotografij  za  spomin in spustili smo se proti dolini. Previdno smo stopali po premikajočem se kamenju, kajti takšnega terena ni za podcenjevat in kljub vsemu  hitro prišli nazaj. Po vsej tej višinski razliko sem z veseljem sedla v avto in pot proti domu je bila vedno bolj prijetna.

Ja res tisti rek drži, povsod je lepo, doma pa najlepše, a kljub vsemu, komaj čakam drugo pohod.

 

 

               28.9.2023                                                                                             Nada Opravž

---

Pohod Navihancev po 1. in 2. etapi Julijane

 Pohod Navihancev po  1.in 2. etapi Julijane

Tako, končale so se počitnice in nadaljujemo z našim planom pohodov, to je Julijana.

Vlak, avtobus in prispeli smo v Kranjsko goro. Hitro smo poiskali kotiček kjer smo popili kavico za vzpodbudo in krenili na pot. Prvi naš smerokaz je bil Srednji vrh. Po gozdnih poteh in kolesarski poti, nekaj tudi po Jakobovi in tako naprej vse do Mojstrane. Večji del poti nas je s svojim žuborenjem hrabrila Sava Dolinka. Odpirali so se nam lepi pogledi na Zgornje savsko dolino in strmo belo gorovje. Vremenska napoved je bila zelo slaba, vendar z nekaj sreče in rahlimi kapljicami smo po skoraj 20 km prispeli pred slovenski planinski muzej v Mojstrani, kar je tudi bil naš cilj za prvi dan. Prvo smo se malo odpočili in nadomestili izgubljeno tekočino, si nabavili malico za drugi dan in poiskali prenočišče. Mladi gospod nas je zelo lepo sprejel, ponudil aperitiv za dobrodošlico, malo smo še z njim poklepetali, zatem pa večerja, prepotrebni tuš in počitek. Ni bilo zelo veliko vzponov, vendar bila sem utrujena.

Drugo jutro smo se kar zgodaj vstali, pojedli zajtrk in na pot, kajti vreme nam je ponovno grozilo. Današnja etapa naj bi bila tudi malo daljša in imela nekaj več višine. Prek sosednje vasi Dovje, prečili smo Savo Dolinko in se kar takoj začnemo vzpenjati pod obronki Karavank. Posamezne vasi in smerokaz nas pripelje do Planine pod Golico. Bila sem že na njej, vendar sem sedaj videla, da je dobila upravičeno ime Golica. V vasici Prihodi naletimo na gospoda, ki nas je prijazno povabil k sebi domov na kozarček vina. Bil je zelo prijeten in na hitro nam je  povedal en del svoje zgodovine.  Pri njemu smo si privoščili še malico, povabili še njega in mu povedali, da je ovrgel naše mišljenje o Gorencih. Pustili smo mu še preostalo hrano on pa nam je še pokazal  smer in že smo prišli na tematsko Staro rudno pot, po kateri smo se spuščali proti Jesenicam, starem železarskem mestu.

   Tako smo prehodili še en del poti, kar pa je ostalo pa dokončamo v naslednjem letu.

 

   13.9. in 14.9.2023                                                                       Nada Opravž

---

Planina Dolga njiva in Mala Košuta

Brežiški planinci smo se podali po Dolžanovi soteski na Dolge njive in nadaljevali pot na Malo Košuto.

Družili smo se s planinskimi prijatelji s Tržiča.

 

L.p. Olga

---

Pohod Navihancev na Špiček

                                          Naš zadnji pohod pred počitnicami

 

  Tako sedaj imamo tudi Navihanci počitnice. Naša vodnica Mija pravi, da smo bili pridni, potem bo že res.

 Danes smo hodili v domači občini. Dobili smo se na parkirišču  cerkve Sv. Mihaela v Pišecah. Po kavici in kratkem pogovoru smo šli čez Zg. Podgorje, do Ulčnikove kmetije in na Špiček, kjer smo imeli postanek samo dobrih 15 minut in potem po grebenu do velike bukve. Tam smo imeli posebno malico, za katero smo poskrbeli vsi, ki smo rojeni v 1. polovici leta. Klepet se je malo zavlekel, saj smo že delali načrte za prihodnje leto. Potem pa do Kerinovega spomenika, mimo cerkve Sv. Jedrti, v Pavlovo vas, mimo gradu in Pleteršnikove domačije, nazaj v Pišece.

 Zjutraj smo pot pričeli v dežju, vrnili pa smo se v lepem sončku in dobre volje in kaj bi več hotel človek našega kova?

 

               28.6.2023                                                                                          Nada Opravž

---

Torkarji v nebesih

20. 6. 2023 smo se torkarji odpeljali v deželo kozolcev, v Šentrupert. Pričakala sta nas planinska prijatelja Bojan Brezovar in Biserka Lončar. Bojan je predsednik tamkajšnjega planinskega društva. Slikovito nam je predstavil pot, ki je bila pred nami, nekaj besed pa je namenil tudi opisu in zgodovini kraja.  
Sonce je že kar prijetno grelo, ko smo se odpravili iz Šentruperta. Biserka nas je vodila vse do vrha vzpetine z zanimivim in nenavadnim imenom: Nebesa. To je najvišji vrh občine Šentrupert, njegova nadmorska višina je 602 metra. Z Nebes se v lepem vremenu odpira celotna Mirenska dolina, vidijo se Trdinov vrh na Gorjancih, Gače, Zaplaz in celo Snežnik.
V prijetni senci velikih sončnikov in ob kar hladnem vetru, ki nam je prijal, smo se na Izletniški kmetiji okrepčali in si odpočili, za kar je poskrbela naša Darinka Suša; kmetija namreč ne sprejema gostov vsak dan.
Zapeli smo himno in se poslikali za spomin. V Nebesih je res nebeško lepo, a čakala nas je pot domov. Biserka je za spust izbrala malo daljšo, krožno pot med vinogradi. Ob pogledu na vinograde ti kar dih zastane. Po domače bi rekli, da so "upedenani v nulo". Strmi pa tako, da moraš verjetno biti privezan, ko kosiš. Še en dokaz, kako smo Slovenci priden narod, ga pa radi tudi popijemo. 
Naj še povem, da je Darinka doma iz teh krajev, tako je organizacija tega pohoda  torkarjev pripadla njej. Še  marsikaj nam ima pokazati, je rekla, zato se bomo na šentrupertsko radi vrnili. Hvala Darinki in seveda Biserki, ki je ta dan namenila naši skupini. 

---

Srečanje mladih planincev Zasavja in Posavja na Lisci

V soboto, 27. maja 2023,  smo se udeležili srečanja mladih planincev Zasavja in Posavja na Lisci. Zbralo se je kar 200 otrok. Po vseh opravljenih nalogah na orientacijskih točkah so otroci dobili še sladko presenečenje - palačinke   Naučili smo se nekaj novega in uživali v sončku in dobri družbi. 

---

Dan slovenskih planincev Kal 2023

v soboto, 10. junija 2023, smo se udeležili pohoda na Kal, kjer se je odvijal Dan slovenskih planincev. Z vlakom smo se peljali do Hrastnika, od tam pa se preko Klobuka povzpeli na vrh, kjer nas je čakala dobra družba veselih planincev, veliko ponudbe in delavnic, krasen zbor praporščakov in zbor, igrali so Orleki. Še vreme je zdržalo. Ker smo zamudili popoldanski vlak, smo ga dobili šele ob 19.uri. Kljub temu je bilo še vedno dosti dobre volje.

---

Pohod Navihancev od Rogle do izvira Pake

Danes smo šli na Roglo. Spustili smo se čez Volovico, proti Mislinji. 

Pot je tako lepo speljana, da smo se pri odcepu za izvir Pake odločili, da to še ni pravi odcep in smo šli naprej. Potem pa se nam je zdelo, da smo se preveč spustili in prijazni gozdar nam je to potrdil in nas usmeril po drugi poti. In kar iznenada se je pred nami pokazal izvir Pake. Bili smo presenečeni in veseli, vendar je bilo  porabljenega premalo časa, za tako dolgo pot. Zato smo pomalicali in šli še do Lukovega slapa, ki pa je bil kar odmaknjen in  smo zato za celo pot porabili 5 ur.

Kljub slabi napovedi smo imeli kar solidno vreme, proti koncu so nas malo strašile drobne kapljice, vendar dežnikov nismo rabili.

 

     31.5.2023                        Nada Opravž

---

Veternik (harfa)

Veternik (harfa) ogled visokih travišč - Natura 2000

---

Izlet na Hum

V soboto, 22. 4. 2023, smo z mladimi planinci osvojili Hum nad Laškim. Dan je bil čudovit, topel in sončen, tako kot tudi družba Tudi vožnja z vlakom je bila zanimivo doživetje. Hvala vsem udeležencem za obilo pozitivne energije!

---

Pohod Navihancev na Kum

Kum

V sredo smo se z vlakom odpeljali do Zagorja, potem še peš dober km nazaj po cesti do črpalke, popili kavico in na pot.

Naša pot se je takoj začela kar lepo vzpenjati. Hrumenje avtomobilov in vlaka je bilo slišati  kot da smo na cesti, vendar železnica je bila že globoko pod nami. Tudi besed je bilo vedno manj in pogovor je kar zamrl. Nekaj časa smo hodili po kolovozu, potem pa po pešpoti, ki se je večkrat kar nesramno dvignila. No, prišli smo tudi do odseka na lepo skoraj položno gozdno cesto, vendar prelepo, da bi trajalo. Ponovna na potko in ta se je postavila skoraj navpik in od same želje po koči, sem videla oddajnik, katerega še lep čas ni bilo na vidiku. Pravijo,  hrabri vzdržijo in tudi sem. Noga pred nogo naredi korak in prišli smo na cesto in zatem cilj. Vreme je bilo lepo, zato smo ostali kar na terasi, sonček pa nam je sušil preznojena oblačila. Kmalu so bile na mizi vse dobrote, katere smo prinesli sabo in optimizem in dobra volja se je vrnila. Besede so postale živahne in smeh je dopolnjeval naš pogovor. Žal se je čas postanka prehitro iztekel in potrebno se je bilo spustiti proti Hrastniku.

Kot prej, ki se je pot vzpenjala samo gor in gor, se je sedaj spuščala dol in dol. Ne vem, gor mi ne gre, dol pa težko, a sem prišla in premagala 1000m višinske razlike in utrujena sedla na vlak. Pravijo, da tako testiraš sam sebe, če zmoreš. Sem zmogla, torej bom drugič še šla.

 

  Nada Opravž                                                                                                                 19.4.2023

---

Pohod Navihancev na Veliko Planino

                                             Velika Planina v beli in vijolični preobleki  

 

          Osem pogumnih se nas je zbrali ob 6 uri pri blagovnici in se odpeljali proti Kamniku, Godiču, Stahovici in do gostišča Kranjski Rak. Hitro smo se preobuli in temeljito oblekli, kajti jutro je bilo zelo hladno in veter je rinil skozi vse luknje na obleki do kože.

       Čez  nekaj deset metrov smo se že skrili v zavetje gozda in tudi višina, katero smo pridobivali z vsakim prehojenim metrom, je  napravila svoje in odvečne stvari smo kmalu imeli v nahrbtnikih. Ko smo prišli do parkirnega prostora na Rakovi ravneh, smo se odločili, da gremo levo. Nekaj položnega in nekaj strmega dela in dobra volja nas je kmalu pripeljala do predela, kjer se je začel odpirati pogled na prve pastirske hiše in prve žafrane med zaplatami snega. Pri kapeli Marije Snežne smo imeli krajši postanek potem pa naprej, do Petrovega kota, kjer smo imeli malico. Za tem smo se vračali po isti poti do Domžalske koče, se okrepčali s kavico,  skrbnica pa nam je svetovala malo daljšo pot preko Gojške planine, kjer je razkošje cvetočih žafranov bilo še večje in brez drugih pohodnikov in poti so bile samo naše. Izkoristili smo seveda to lepoto za občudovanje in  slikanje, ter se težko ločili od travnikov preoblečenih v vijolično barvo. Prišli smo do začetka ceste in po njej počasi naprej do Marjaninih njiv in do našega izhodišča, kjer smo se odžejali z »rogačem 00«.

        Videla sem veliko slik, na katerih je bila Velika planina v vijolični barvi, vendar to, kar vidiš sam na svoje oči je lepota v presežku. Današnji dan sem si napasla oči in napolnila dušo, kar za nekaj časa.

Hvala naša vodnica!

 

            12.4.2023                                                                                                             Nada Opravž

---

Pohod Navihancev na Kokoš

                                        

                                                         Pohod na Kokoš in ogled Lipice

 

       Danes smo se ponovno potepali po Primorskem. Naše izhodišče je bila Kokoš s 674 m višine.

Po pripovedi skrbnika koče je včasih bil tu gol vrh, kjer ni raslo nič in zato so mu domačini rekli Golina. Pri obisku naših krajev so bili tudi Italijani, ki si niso dobro zapomnili imena in so rekli Galina, kar pa po italijansko pomeni kokoš in da niso domačini to njim vedno znova razlagali, so preprosto vrh preimenovali in tako imamo kar veliko »kokoš«. Vračali smo se po strmi poti in  pred nami se je na nekaterih manj poraslih predelih zrcalil tržaški zaliv in na drugi strani Sežana. Potem smo si še ogledali Lipico, se ustavili še na kavici in se odpeljali proti vasici Avber. Tam smo imeli naročeno joto s klobaso, ali frtajlo in seveda kozarček terana, katerega pa smo tudi nekaj kupili za domov, da bo pomagal presnovi velikonočne šunke. Pred odhodom pa je še gospa Bojana  dovolila, da je Mija narezala  oljčne vejice za cvetno nedeljo.

     Tako smo imeli en lep pohod, kjer čas ni bil naš gospodar.

 

 

 

             29.3.2023                                                                                                      Nada Opravž

---

Rožnik

V torek 21.3.,na prvi pomladanski dan smo se "torkarji" PD Brežice odpravili na malo drugačen pohod kot običajno. Tokratno zborno mesto je bila železniška postaja. Odpeljali smo se v prestolnico, kjer so nas pričakali naši Ljubljanski planinski prijatelji iz PD pošte telekom. Pod vodstvom Irene Mlakar smo se odpravili proti Tivoliju, ga prečkali in se povzpeli na Rožnik kjer smo si vzeli čas za okrepčilo. Na prijetnem soncu in ob klepetu je čas kar prehitro minil. Pri spomeniku Ivanu Cankarju smo zapeli še našo himno, ki je stalnica na naših pohodih. V mesto smo se vračali po drugi poti. Irena kot dobra poznavalka terena nam je hotela še marsikaj pokazat. Tako smo si ogledali kje so včasih skakali skakalci na smučeh. S hriba so se spuščali dobesedno v mesto.  Ustavili smo se še ob novejših skakalnicah v Mostecu in se odpravili proti Koseškemu bajerju kjer smo naredili  še eno skupinsko fotografijo in se z avtobusom odpeljali na železniško postajo. Hvala Ireni, Bojani in Jožetu za prijaznost. Poslovili smo se z željo po čimprejšnjem ponovnem snidenju. Naj živi planinsko prijateljstvo.

Milena Hočevar

---

Velikonočnice - naravovarstveni izlet

                       OGLED VELIKONOČNIC NA BOLETINI PRI PONIKVI

Odsek za varstvo gorske narave PD Brežice je dne 19.3.2023 organiziral naravovarstveni izlet na Boletino pri Ponikvi, kjer smo si ogledali okoli 1 ha veliko rastišče velikonočnice. Izleta se je udeležilo 8 članov PD Brežice. Izhodišče poti je bilo od cerkve sv. Martina na Ponikvah po cesti mimo pokopališča in vaške biološke čistilne naprave do varovanega rastišča velikonočnice v Boletini. Predstavnik Turističnega olepševalnega društva Ponikve  nas je popeljal po rastišču in nam ga tudi podrobneje predstavil. Velikonočnica je redka ogrožena in zaščitena stepska rastlina. Zgodaj spomladi že lahko opazimo njene vijolične cvetove, ki se razvijejo še preden rastlina dobi liste. Njen cvet je zvonast in pokončen, kar je posebnost v družini kosmatincev., ki imajo praviloma povešene cvetove. Cvet sestavlja šest svetlo vijoličastih ,na zunanji  strani svilnato dlakavih listov. V notranjosti cveta so številni živo rumeni prašniki in pestiči z  dolgimi vratovi. Cvetove oprašujejo divje čebele in čmrlji.  Velikonočnica vijoličasta lepotica, ki je obdana z nežnim puhom je svoje ime dobila po krčanskem prazniku Veliki noči. Pojavi se vselej, ko skopni sneg in prvi sončni žarki dodobra ogrejejo apnenčasta tla porasla s travo, ki ne dovoljuje strojne obdelave, kaj šele gnojenja.

Rastišče velikonočnice v Boletini  je največje rastišče velikonočnice  v  Sloveniji in je zavarovano z občinskim odlokom. Občina Šentjur je zemljišča v Boletini odkupila in si prizadeva za ohranjanje te zanimive, a ranljive vrste. Koncesijo za upravljane z rastiščem ima Turistično  olepševalno društvo Ponikva, strokovni nadzor pa opravlja Zavod RS za varstvo narave. Letos so našteli preko 1400 cvetov velikonočnice na omenjenem rastišču.

Po ogledu rastišča smo se še sprehodili po Kraški vodni učni poti geolog  dr. Staneta Buserja, se ustavili pri cerkvi sv. Ožbalta Unišah, kjer smo  imeli krajši postanek z malico. Pot nas je vodila skozi spominski park na Ponikvah kjer smo videli spomenik iz NOB , posodobljeno vodno korito, klop za srečevanje in povezovanje ljudi, ter spomenik v obliki protitankovske ovire postavljen ob 25. obletnici samostojne Slovenije.

Polni lepih vtisov in videnih lepot obiskanega kraja smo se odpravili na pot proti domu.

Tončka Tokić

 

---

Pohod po slovenski istri

Sicer majhna, ampak poskočna ja bila naša ekipa na pohodu od vasi Dvori do Hrastovelj. Olgica se je ukvarjala s prevozi in domačimi živalmi. Franci je pa svoje marjetice popeljal skozi lep topel in nepozaben dan. Jaz sem pa slikal.   Ivan

---

Mladi planinci OŠ Artiče na Humu

Sobota nam je postregla s čudovitimi razgledi s Huma nad Laškim, vse do Pohorja, Mrzlice in Kuma. Artiški planinci smo na poti občudovali gorsko cvetje, se spoznavali s klini in jeklenicami ter se zabavali med pogovori o različnih zanimivih temah. Do izhodišča smo se peljali z vse sorte vlaki, dvonadstropni je bil res prima. Med nami je bila zopet ena pohodnica, ki se je prvic v življenju peljala z vlakom in štiriletnik, ki mu je na koncu pohoda ostalo še precej kondicije.

GIBANJE = ŽIVLJENJE.  mentorica Natalija

---

Pohod Navihancev na obalo

                                                        Strunjan,  Izola in Koper

    Letos se je osmi marec poklopil s planiranim pohodom Navihancev, zato smo imeli kar skupni izlet na morje.

Z vlakom do Ljubljane in nato na avtobus, v klepetu in opazovanju narave smo kar hitro prispeli v Strunjan. Od daleč nam je nakazoval pot cerkveni zvonik. Cerkev Marijinega prikaza se  z griča bahavo razgleduje proti morju in ob prihodu je že  bila obsijana s soncem. Pomembna letnica je 1512, kjer se je sredi avgusta ponoči prikazala Marija čuvajem vinogradov. Po tem dogodku tudi nosi ime. Vest se je kmalu razširila daleč na okoli in tako je postala najpomembnejša istrska božja pot romarjev. Našo pozornost so pritegnili tudi kaktusi, ki so se že kitili s svojimi cvetovi. Ustavili smo se tudi ob strunjanskem križu, naredili nekaj posnetkov za spomin in se zazrli v daljavo - v črto, kjer se stikata nebo in voda in proti velikim ladjam polnim kontejnerjev, ki so v vrsti čakale na vstop v luko.  Tudi najvišjemu klifu na Jadranu smo namenili nekaj časa. Lepo se vidi, kako se je spreminjala zemlja. Pred 40 milijoni let je to preplavljalo globoko morje. V notranjosti celine se je Dinarsko gorovje dvigalo in gubalo, od tam pa je material polzel in se ob potresnih sunkih po plasteh usedal v morje. Vsaka plast klifa predstavlja posamezni podvodni plaz. Danes pa lahko klif občudujemo zato, ker se je dvignil iz morja, ko so tektonski premiki morski bazen zožili in se je voda umaknila, kamnine pa so se prelomile, nagubale in prišle na površje. Ob poti so mi oko pritegnili oljčniki, zasajeni z avtohtono vrsto oliv- istrska belica, ki je najprimernejša za  burjo. Pridni kmetje so nasade že  v večini obrezali. Pred nami se je že kazala izolska marina s številnimi čolni in ladjicami. V Izoli smo si vzeli čas za kosilo  »pri Perotu« in pri odhodu smo vse navihanke dobile nagelj - zavit v celofan in z rdečo pentljo, navihanci pa nekaj grenčine, za boljšo prebavo. Za tem pa proti Kopru, še postanek za kavico in proti avtobusni postaji, ter nazaj proti domu.

Minil je še en lep prijeten dan, vrnemo pa se čez leto, kajti prehoditi hočemo našo obalo in če bo potrebno, bomo še večkrat potovali proti morju.

 

     Nada Opravž                                                                                                           8.3.2023

---

Pohod Mladinskega odseka na Grmado

44 pohodnikov (43 Os Artice in 1 OS Cerklje) in trije kuzki smo v vetrovnem popoldnevu obiskali Grmado nad Krškim,  ki nas je obdarila s cudovitim soncnim zahodom. Na vrhu nam je prijazna vodnica PD Videm skuhala čaj in razdelila “energijske” bonbone.  V trdni temi smo s svetillami in tremi našemljenimi planinci na pustno soboto pregnali zimo in tako zaključili kondicijsko turo. 

Natalija

 

---

Peca

Rednega izleta po društvenem koledarju se je udeležilo le pet članov. Nagrajeni smo bili z najlepšo zimsko turo, kakršne si vedno želimo.

---

Pohod Navihancev "Po poti trapistov"

  Po poti trapistov

     Današnji pohod se je začel v Brestanici. V hostlu smo malo poklepetali, spili kavico in pot pod noge.

Čez predor, proti obrežju Save in smer Krško. Nekje na poti nas je rumena puščica usmerila v vas Sotelsko. Vzpenjali smo  se počasi a vztrajno in se ustavili pri 150 let stari tisi. Pogledali smo še proti gostišču Tri lučke, malo poživila in med vinogradi naprej proti Grmadi – 488m. Privoščili smo si malico, za kaj več pa ni bilo pravih pogojev, kajti vreme je bilo kar hladno. Tudi pogled po dolini Save ni bil jasen, zato smo nadaljevali pot. Pri sv. Mohorju nam je gospa Danica pokazala hišo, kjer je odraščala, povedala še nekaj dogodivščin in smo šli po sremiškem pobočju naprej. Kmalu smo se začeli spuščati v dolino, prečili smo glavno cesto in v hrib, kjer nas je pričakal mogočni brestaniški grad. Ogledali smo si še njegovo notranjost, ki skriva marsikatero znamenitost našega okoliša. Po ogledu smo se mimo delno obnovljenega gospodarskega poslopja vrnili na izhodišče.

   Tako smo prehodili dobrih 15 km in obkljukali še en pohod iz našega seznama.

 

  Nada Opravž                                                                                                           8.2.2023

---

Veliko Kozje

Tura čez Veliko Kozje sta vodila Anica Hribar kot kandidatka za planinsko vodnico 2 in njen mentor Tone Hribar.

---

Veliko Kozje v pravi zimi

Zimska izpitna tura naše Precednice Nuše se je zaradi nepričakovanega obilnega snega v Posavju spremenila v resno zimsko turo, na kateri pa napora nismo doživeli na običajen način, saj nam je bolj kot hoja jemala dih lepota. Brez enega samega sončnega žarka smo doživeli popolnost narave.

---

Pohod navihancev Sromlje z okolico

                                                  Pohod po brežiški okolici

 

      Zjutraj smo se zbrali v Curnovcu, pustili avtomobile, spili kuhančka za moč in energijo in odšli v smeri Sv. Jerneja.

Zelo zgovorni smo po kratkem času že zagledali zvonik, ki nas je prijazno vabil k sebi. Za nekaj minut smo se ustavili, se malo razgledali po okolici, kajti dan je bil izredno lep, a morali smo naprej. Vasi so se kar vrstile, komaj nam Mija pove, da smo na Malem vrhu, že se je začelo Blatno, potem Silovec in potem reče, da smo v Pavlovi vasi. Jaz jo nisem razumela, za mene je to vse ali Sromlje ali Pišece, da pa gremo še v Osredek, to pa je  bilo že preveč. Pri Kerinovem križu sem se komaj našla, ampak sem se kmalu spet izgubila. Bila sem kar srečna, ko sem ugotovila, da sem spet v Curnovcu, oziroma po moje, na Planini. Tako blizu sem doma, pa ne poznam krajev drugače, kot če se peljem z avtomobilom, žalostno. Je pa bil vesel dogodek, saj smo Navihanci upihnili 4. svečko na torti. Kar lepo število pohodov je že za nami in to kar konkretnih, tudi današnje meritve so pokazale pet ur hoje. No, je pa tudi res, da proti koncu nismo bili več tako zgovorni in vsak breg mi je bil težji. Zaključek je bil prijeten, miza bogato obložena in dobra volja se je hitro razširila med nas.

Za današnje slavje je poskrbela Brigita, ki je imela decembra smolo pri žrebu. Kaj hočemo, drugo leto bo pa nekdo drug, jaz sem bila prva in sedaj lahko žrebanje za torto spremljam samo od daleč in to z velikim nasmehom.

 

              11.1.2023                                                                                                            Nada Opravž

---

Zimski pohod na Uršljo goro

Pohod na Uršljo goro v snežnih razmerah.

Vodnik Marko Gramc

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Pohod na Cirnik

 

Danes smo imeli Navihanci zaključek pohodno zelo uspešnega leta. Ob 8. uri smo se zbrali na parkirišču pred cerkvijo sv. Jurija na Čatežu.

Podali smo se po isti poti kot na nočni pohod, to je čez naselje in smo malo zaobšli sam vrh Šentvida in proti notranjosti vasi Žejno. Za tem smo prečkali glavno cesto proti Sobenji vasi in naprej po belih pikah. Tako smo se nekoliko ognili blatu in še za mene je bila to nova pot. Prišli smo na Bambreg, se malo okrepčali s skoraj toplimi kifeljčki in nadaljevali pot. Zdelo se mi je, da je danes krajša kot do sedaj, ali pa sem imela več energije. Bivak na Cirniku je bil «odklenjen in centralna je bila vključena«, vsaj tako se nam je zdelo, kajti tam smo se kar dolgo zadržali. Naša vodnica je imela  1,2,3 pripravljen ogenj in že je bil pečen jeger, hrenovke in sir. Zraven se je znašel še tunin in sirni namaz, doma pečeni kruh, še nekaj ki je odplaknilo po grlu suho hrano  in dobre volje in smeha nam ni zmanjkalo. Da pa je bil pravi zaključek, je bila zraven peciva in piškotov  še kavica.  Nazdravili smo vsem, ki so rojeni v drugi polovici leta in rešili še nekaj problemov.  Kdo  bo za naslednji rojstni dan našega obstoja spekel torto, ali smo po pomoti zamenjali » termos flaške », po daljšem ugibanju pa smo našli vsak nekaj novega na svoji, tako je bilo smeha in komentarja  v izobilju.

Nazaj smo se vračali po isti poti, se pri koritu na Čatežu umili in čisti prišli v civilizacijo. Če se kdo hoče  nasmejati še kaj v rezervo, naj se nam pridruži, po možnosti pa naj bo rojen v prvi polovici leta.

    21.12.2022                                                                                                                 Nada Opravž

---

Športni dan na OŠ Globoko - Pohod na Lisco

Z vlaka na Lisco ter nazaj

Pričenjal se je prijeten dan – torek, 8. 11. 2022. Ob 7. uri smo se zbrali učenci od 6. do 9. razreda in učitelji Osnovne šole Globoko na železniški postaji Brežice. Imeli smo športni dan. Tokrat smo se odločili, da gremo na pohod na Lisco in da se do tja odpeljemo z vlakom.
Nestrpno smo čakali na postaji. Vlak je prispel ob 7. 15 in odšel ob 7. 19. V Krškem smo se ustavili in na vlaku se nam  je pridružila še ena učiteljica. Peljali smo mimo osmih železniških postaj.
Ob 7. 45 smo na železniški postaji Breg zapustili vlak in z vodnico Mijo ter učitelji odšli na pot. Najprej smo hodili po cesti in gozdnih poteh. Prišli smo do vasi Razbor, ki se je raztezala vse do travnikov in gozdov. Hodili smo po Ferati Lisci, ki je bila strma in dolga, ampak to nas ni ustavilo, da ne bi prišli do vrha. Ob 10. 45 smo prispeli na Lisco. Oči so nam padale v razgled. Okrepčali smo se v Tončkovem domu. Ko smo si nabrali novih moči za hojo, smo se pripravili na odhod.
Ob 11. 45 smo se vračali z Lisce. Preden smo šli nazaj, smo se fotografirali na lepi razgledni točki, kjer se v dolini vidi reka Sava. Pot je bila kamnita. Šli smo mimo cerkve sv. Jošta. Šli smo tudi skozi vas Razbor. Povratek je bil hitrejši. Hodili smo po gozdni, travniški, kamniti poti in po cesti. Videli sem veliko kozolcev in traktorjev.
Ob 13. 00 smo prišli do železniške postaje, vlak je odšel ob 13. 15. Na železniško postajo Brežice smo prispeli ob 13. 45.

Zapisali učenci OIP Multimedija:
Dejan Kraševec, Mark Matjašič, Marcel Vrstovšek, Kristijan Žmavc

Najlepša zahvala tudi odlični vodnici Miji, ki nam je pokazala kar nekaj prijemov, predvsem pa, katere prijeme uporabiti ob zastojih v večji skupini pohodnikov.
Se veselimo sodelovanja s člani PD Brežice še naprej.

Lep dan, 
Bojan Hotko 

---

Pohod do izvira reke Pake

                                               Izvir reke Pake

 

Tokrat pa pod Pohorje pod hrib  Volovica, kjer izvira reka Paka na 1280m, katere izvir je trajen, z  močvirnatim območjem, poraslim z visoko travo in šašom. .

      V kraju Srednji Dolič smo pri gostilni Repolusk pustili avtomobile, popili kavico in seveda še nekaj sladkega za energijo in se podali po vaški cesti do konca naselja. Lične in naravi prijazne informacijske  table s posebnimi znaki so nas usmerile na stezo ob gozdu, katera se je rahlo vzpenjala mimo nekaj lepo urejenih in razvitih samotarskih  kmetij, ležečih blizu 500m nadmorske višine. Mimo grede smo dobili še štirinožnega spremljevalca, ki nas je spremljal in vedno se je na križišču odločil za pravo pot.  Ta nas je vodila po travniku, po robu jase poraščene z jesensko vreso in borovničevjem, po gozdu, kateri pa ni mogel skriti jurčkov pred budnimi očmi nekaterih naših pohodnikov. Tako smo prišli tudi do potočka, ki je žuborel v svoji majhni strugi in živahno preskakoval ovire, katere so mu onemogočale miren tek in tako je oblikoval veliko manjšim meandrov, mi pa  smo ga morali kar naprej prečiti. Včasih je bil jasno viden, včasih pa skrit med travami in drevjem. Ta mali  živahni potoček  pa potem nekje v dolini  dobi ime- reka in pa urejevanje struge po zamisli človeka. Pot navzgor se je kar vlekla in strmina dolgo ni popuščala in  ko smo zagledali pred nami tablo, smo se je razveselili, kot malo dete »cukra«. Poskrbeli so za utrujene pohodnike in tam postavili mizo in klopi, katere smo z veseljem zasedli. Tu smo nadomestili izgubljene kalorije, mogoče pa tudi  katero več. Vreme smo imeli lepo, zato tudi nismo hiteli z odhodom. Izvir res ni velik, je pa močan  in že na samem začetku nakazuje, da iz tega še nekaj bo.  V dolino smo se vračali delno po lažji in krožni poti in se pri domačiji, menda se pišejo Zlodej, spet  priključili na pot, katero  smo že dopoldan prehodili.

       Slovenija ima veliko lepih krajev in kotičkov, tako smo spet našli enega. Brez gneče, neokrnjena narava, lepa pot, to je plačilo za trud.

 

 

26.10.2022                                                                                                                           Nada  Opravž

---

Nočni pohodi ob polni luni na Šentvid, Cirnik in Špiček - OKTOBER 2022

Na 7. pohod na Špiček ob polni se nas je odpravilo 15, nekaj starih in nekaj novih, ter 2 kužka Aki, ki nas je spremljal na vseh 3 pohodih  in Eli, ki se nam je pridružila na Špičku. Na 36. pohod na Sv. Vid ob polni luni se nas je podalo 14 in kuža Aki, na 6. pohodu na Cirnik ob polni luni se nas je zbralo 13, pohod je vodil Marko Gramc.

---

Torkarska rojstnodnevna zabava na Planini

Vsake tri mesece se torkarji zberemo na praznovanju rojstnih dnevov. Nekaj hoje in prijetnega druženja je recept za lep dan. Tudi danes je bilo tako. Izhodišče našega pohoda je bila vas Brezovica. Hodili smo po označenih poteh in tudi po brezpotjih in smo v slabih dveh urah prispeli na Planino. V prijaznem okolju turistične kmetije Stipič smo se okrepčali in odžejali. Vsem slavljencem smo nazdravili in zapeli »vse najboljše…«

Ob zvokih harmonike smo zapeli in se sproščeno družili. Pred odhodom smo se lastnici kmetije zahvalili za prijaznost, postrežene dobrote, zapeli tradicionalno torkarsko himno in se v lepem vremenu in dobrem vzdušju podali nazaj v dolino.

Meho Tokić

---

Volajsko jezero

Odpeljali smo se skozi Rateče in nato prispeli v Trbiž, nadaljevali po avtocesti  do Udine. Po treh urah vožnje prispeli do parkirnega mesta ob koči Tolazzi (1350m).
Povzpeli smo se do Volajskega jezera (1951m) pod mogočnim ostenjem Monte Coglliansa, ter vse do avstrijske koče na drugi strani jezera.
Imeli lepe razglede, dan prečudovit. Tudi fotografije vse povedo!  Olga Kržan

---

Kvalifikacijska tura naše Predsednice

Kalška gora

Predsednica si je za svojo pripravniško vodniško turo izbrala Kalško goro. Pet udeležencev in njen mentor Tone so kljub napovedi oblačno in vetrovno vztrajali z njo, saj je v hribih vedno lepo - tudi če se ne vidi daleč.

---

Ljubelj - Planina Preval-a

V torek 4.10. 2022 smo "torkarji" PD .Brežice izkoristili ugodno vreme in se z avtobusom odpeljali na prelepo Gorenjsko ki v jesenskih barvah dobi še poseben čar. .Naš cilj je bila Planina Prevala. Z Ljubelja smo se po Bornovi poti čez melišča in skozi dva tunela povzpeli na 1311m n. v.  Prekrasna planina in Begunjščica z Velikim vrhom v ozadju nas je dobesedno očarala. Prijazna oskrbnica je poskrbela da smo napolnili lačne želodčke z jedmi "na žlico". Po okrepčilu smo se po isti poti vrnili na Ljubelj, proti večeru pa srečno prispeli v naše Brežice. 

Milena Hočevar

---

Naravovarstveni izlet v Krajinski park Lahinja

Odsek za varstvo gorske narave je dne 2.10.2022 organiziral naravovarstveni izlet v Krajinski park Lahinja.

Izleta se je udeležilo 13 članov PD Brežice, na izhodišču poti pa so se nam pridružili še 3. člani PD Črnomelj, ki so nas popeljali po poteh Krajinskega parka Lahinja.

Pot nas je vodila čez Gorjance ,mimo Črnomlja proti Vinici, nato čez Kanižarico do Pustega Gradca, kje je bilo izhodišče naše poti.

V Pustem Gradcu smo imeli voden ogled na okljuku reke Lahinje ohranjenega neposeljenega prazgodovinskega naselja. Na vrhu  rečnega polotoka nam je bila zelo zanimiva cerkev Vseh svetnikov

kot primer sakralne arhitekture z značilnim motivom za Primorje-zvonik z odprtimi linami, ki mu pravijo zvonik na preslico. Zraven  omenjene cerkve se nahaja  tudi vaško pokopališče.

Pod masivno skalo, ki označuje lokacijo srednjeveškega gradu smo si ogledali še danes delujoči Klepčev mlin in žago iz  leta 1638. Ob zaključku predstavitve smo bili deležni še ogleda na tem področju najdenih arheoloških predmetov, med katerimi je tudi pravi zlatnik Kralja Matjaža.

Pot nas je vodila ob reki Lahinji , med polji in travniki posejanimi z  vrtačami, steljniki ,po gozdnih površinah poraščenih z belo brezo in brinom. Prišli smo do vasice Belčji Vrh, kjer je gručasto naselje na osamljenem vrtačastem griču.

Spustili smo se pod vas ,kjer smo si  ogledali studenec  Zajm , eden glavnih izvirov Lahinje. Na samem območju lahinjskih lugov se nahaja še več manjših izvirov in kraških pojavov. Pri samem izviru je lepo urejen prostor, kjer smo imeli daljši postanek z malico.

Prvih 7 km od izvira Lahinje je varovanih in razglašenih kot območje Krajinskega parka Lahinja.

Navedeno območje se nahaja jugovzhodno od Dragatuša, na območju vasi Velikega Nerajca, Pustega Gradca, Male Lahinje in Belčjega vrha.

Vračali smo se po urejeni poti skozi mokrišča, se ustavili in si ogledali opazovalnico ptic, se seznanili z vrstami ptic, ki tu živijo in se počasi vrnili na izhodišče našega pohoda v Pusti Gradec.

Izlet smo zaključili ob prijetnem druženju v gostilni  v Kanižarici.

Preživeli smo lep poučen s soncem obsijan dan, ki nam bo vsem ostal v lepem spominu.

 

Tončka Tokić

---

Pohod Navhincev po 10. in 11. etapi Julijane

 

                                                          Julijana trail 10. In 11. etapa

Zjutraj smo se z vlakom odpeljali do Ljubljane, potem do Jesenic in naprej do Grahovega ob Bači. Hitro na jutranjo kavico in pod noge.

Pot se je takoj začela dvigati in vijugati skozi gozd. Ob poti smo občudovali zelo velike marele, si privoščili slive, katerih ni nihče pobiral in na hitro pobrali še kakšen oreh. Za nagrado pa smo nabrali še nekaj jurčkov, kajti njim se pa ni moč upreti. Rastli so kar ob poti, tako da se ni bilo potrebno veliko truditi. Malo nas je strašil tudi dež, vendar kljub slabi napovedi smo suhi prišli do Mosta na Soči, kjer smo imeli nočitev.

Prebudili smo se v deževno jutro in zato je padla odločitev, da bo Kobarid počakal. Dokler pa smo se najedli in pripravili za odhod, je prenehalo deževati in smo šli v Tolmin na kavico . Začeli smo po desni strani reke Soče, se vzpenjali in vzpenjali, paše  kar ni bilo konca. Končno se nam je nasmehnila sreča, da smo se začeli spuščati in se čez most podali na drugo stran in proti Tolminu, katerega smo že pustili za sabo. Kmalu pa smo ugotovili, da kavice ne bo, ker je bila pot veliko daljša, kot smo predvidevali, kajti zaradi gradnje ceste, je vse spremenjeno. Tako smo prispeli nazaj v Most na Soči in  izvedeli, da je železniška postaja oddaljena skoraj 2 km, smo pošteno pospešiti korak, da smo prišli na vlak. Tako smo lahko ta črni omamni opoj v miru popili komaj v Ljubljani.

Tako smo končali naš pohod malo drugače od planiranega, zato pa vemo že sedaj, kako in kje ga nadaljevati naslednjič, ko bo prišel pravi čas.

 

28.9.-29.9.2022                                                                                                         Nada Opravž

---

6.pohod ob polni luni na Špiček -

Na 6.pohod ob polni luni na Špiček 9.9., se ni odzval nihče.Ob 19 uri sva bile pri Kerinovem križu samo Urška in jaz.Zato sva jo namesto na Špiček, mahnile na Veliki vrh -Tolar.Bilo je lepo.

Lep pozdrav. Karmen Brudar

---

Pohod Navihancev na Nanos

                                              Nanos

Počitnice Navihancev so se končale in ponovno smo začeli s pohodi. Danes je to bil Nanos.

Zbrali smo se na običajnem mestu in se odpeljali do Razdrtega. Kmalu smo bili pripravljeni za pot.

Malo po cesti in potem v breg. Seveda se je pot vzpenjala kar resno, saj smo šli po strmi poti. Kmalu pa smo imeli nekaj klinov in tudi za popestritev par odsekov z jeklenico. Na  tem delu smo hitro pridobivali višino, a tudi napor je bil toliko večji. Premagali smo vse in sem se že videla v zavetju Vojkove koče-1240m, kajti veter nam ni nič prizanašal. Na vrhu pa nas je pričakala gosta megla in  ugotovili smo, da koče ni, ker so jo nekaj porušili in sedaj delajo novo. Tako smo posedli zunaj, pojedli svoje dobrote in se brez ovinkarjenja podali nazaj in izbrali položno pot. Vzeli smo si še malo časa za ogled cerkvice Sv. Heronima in potem proti dolini.

Res je bila pot nazaj daljša, je pa vsaj zame bila precej manj naporna. Za hitro vrnitev domov pa sta  poskrbela hladen veter in megla na vrhu.

 

Nada Opravž

---

Vajnež, Potoški Stol in Stol

Šli smo po nemarkirani poti iz Potoške planine mimo bivaka do grebenske poti iz Golice proti Stolu. Nato smo zavili po tej poti v smeri Stola. Vajnež je bil v megli prav tako Potoški Stol, zato se ob hudem vetru in dežju nanju nismo povzpeli. Proti Stolu se je vreme umirilo in na vrh Stola smo prišli v lepem vremenu. Po okrepčilu v koči smo se spustili v dolino oz. do Valvasorja jaz pa še naprej do Potoške planine po kombi. Veter in dež nam nista prišla do živega in smo se že doline posušili in zaključili izlet v dobrem razpoloženju.

Toni Hribar

---

Bovški Gamsovec

---

Učka

---

Pohod ob polni luni - JULIJ 2022

Nekaj utrinkov iz pohoda na Šentvi in Cirnik. Špiček ismo izpustili, smo bili ob18.50 bili pri spomeniku in je tako padalo, da smo se raje obrnili.

Urška

---

Pohod Navihancev na Špiček

V sredo 22.06.2022 smo šli navihanci iz Bizeljskega čez Gradišče

po Vidovi poti na Špiček, Vračali smo se preko Zagaja, Vrhovnice

nazaj na Bizeljsko. Prehodili smo 18 km.

---

Navihanci na Veliki planini

                                              Velika planina

 

Prebudila sem se v lepo zgodnje, sončno jutro in bila sem hitro pripravljena za na pot. Kratki postanek v Brežicah, bilo nas je ravno prav za tri avtomobile in že smo bili na poti proti Kamniku, oziroma proti Veliki planini.

Čas za preobuvanje in smo krenili. Po nekaj deset metrih smo z ceste zavili v gozd in se začeli vzpenjati. Kar nekaj časa smo hodili v varstvu gozda, tako da nas sonce ni preveč motilo.

Vztrajno smo pridobivali na višini in prav prijeten pogled mi je bil na Mali planini, kjer je že pisalo 1520m, še kavica je bila veliko boljša. Še nekaj časa in postanek pri Mariji Snežni, slikanje in naprej do Petrovega kota, kjer nas je čakala miza in klopi, da smo se posedli in jo obložili z dobrotami iz nahrbtnikov. Ja to je delo, ki se ga lotim resno in z veseljem. Potem pa naprej, Zeleni rob, slikanje s pastirjem, do razgledne točke, kjer smo si ogledali s pomočjo smerokazov bližnje in daljne vrhove in po robu nazaj proti Domžalski koči. Ni bilo potrebe, da jo bi obiskali, zato smo se začeli  počasi spuščati. Še kratek postanek za osvežitev in domov.

Velika planina je tudi z malo začetnico -  velika. Njene, za njo značilne hišice, čudovito modro nebo, vodne kotanje, krave, ki so se ne moteno pasle in vztrajno zvonile s svojimi zvonci, razno barvne rože, ki so dajale vonj sveže pobarvane narave, ki ti nehote ustavi korak, da jo občuduješ.

 Imam veliko slik, vendar ne vem katero naj izberem, vse so mi lepe, vse so mi nekako  prirasle k srcu in o vsaki bi lahko povedala veliko lepega, a ne gre.

Upam, da se bom še kdaj vrnila in občudovala vse kar Velika planina premore. Mogoče bom pa takrat imela lažjo izbiro.

 

     15.6.2022                                                                                                    Nada Opravž

 

---

Dan planincev v Bohinjski Bistrici

---

Bohorski slapovi

Torkarji smo se tokrat odpravili na ogled prva dva slapa (Bojanca in Pekel). Vreme je bilo lepo, narava čudovita tako da je krožna pot ostala v lepem spominu. Nekaj slikovnih utrinkov prilagamo.

 

---

Pečice grad Podsreda

Lep sončen dan čeprav je napoved kazala drugače. Iz Pečic smo se podali po gozdni poti do gradu Podsreda. V dobri družbi čas hitro mine. Na gradu smo se počinuli, tudi čas za kavico smo si vzeli. Vrnili smo se po drugi poti na izhodišče. 

---

Izlet na Golico

                                        Golica

 

Pozdravilo nas je lepo sončno jutro in že smo se peljali proti Karavankam. Promet na cesti je bil zmeren, zato smo kar hitro prišli v Javorniški rovt -975m.

Kavica za spodbudo in pot pod noge. Vzpenjajoča gozdna cesta nas je vodila proti našemu cilju, vmes pa nas je pričakal znak in nas je usmeril na pot čez travnik, ki se je bahal s prelepo belino narcis. Te so nas spremljale še naprej vse do vrha Golice -1835m in vedno več jih je bilo in lepših, kajti spodaj so bile poškodovane od toče. Res je menda najbolj pomemben mesec maj, kjer so ta pobočja skoraj prekrita z belimi dišečimi cvetovi.

Lep je tudi pogled na zahodne Karavanke in Julijske alpe s Triglavom, seveda smo poškilili tudi po avstrijski deželi, ampak ni tako lepa, kot naša. Pri koči smo si privoščili malico, se malo spočili in lepo počasi vrnili po spodnji poti nazaj.

Dolgo časa smo načrtovali ta pohod, pa je bila vedno neka višja sila, ki nam je prekrižala načrte, danes pa smo ga izpeljali, napasli svoje učke in napolnili dušo.

Nada Opravž

 

 

---

Ob polni luni na Šentvid

Kljub napovedi slabega vremena se nas je zbralo 5 pogumnih na 30 pohodu, ki se nismo ustrasili dežja, ki ga pa na koncu ni bilo.

Urška

---

Ob polni luni na Špiček - april 2022

Ob 1 pohodu nas je bilo 7, vodil je Marko Gramc.Veter pihal noro. V vsakem primeru bilo lepo. 

Urška

---

Bohor malo drugače

V nedeljo, 10. aprila smo v okviru Odseka za varstvo gorske narave izvedli naravovarstveni izlet »Bohor malo drugače«. In res je bilo drugače -  za to je poskrbelo že vreme s spomladansko pošiljko snega. Sneg je v glavnem prekril vse rožice, mi smo se pa bolj posvetili gozdu in drevesom. Seznanili smo se z zgodovino gospodarjenja v bohorskih gozdovih in načinom gospodarjenja danes, ponovili botanične razlike med jelko in smreko ter osvojili Debeli vrh – enega izmed 4 najznačilnejših vrhov tega pogorja. Ugotovili smo, da je prav malo naših planincev že obiskalo ta vrh. Po gozdnih vlakah smo prišli na severno pobočje, ki nam je ponudilo čudovite razglede po Kozjanskem ter vse do Uršlje gore in Savinjskih Alp. Zaradi razmočenega in spolzkega terena smo opustili idejo, da bi pot nadaljevali po divji lovski stezi in raje izbrali bolj udobno varianto. Po Adamus cesti smo se vrnili na Brest ter osvojili še travnati vrh Oslice, kjer smo si privoščili odlično malico s čemaževim in jetrnim namazom. Lovsko stezo bomo prehodili poleti in se udeležili tudi grabljenja odkosa na zavarovanih travnikih Oslice.

 

Mojca Bogovič

---

Pohod po pliskini poti

Izlet na Kras – Pliskina pot – Štanjel – Avber

V sredo 06.04.2022 smo se Navihanci (bilo nas je 11) odpravili raziskovat Kras. 
Naš prvi cilj je bila Pliskovica, kraj od koder smo se odpravili po Pliskini poti.

V središču vasi Pliskovica se začenja zanimiva krožna pot, ki jo označuje v kamen vklesana ovčka, simbol te kraške vasi. Te posebne oznake vodijo na kraško gmajno, mimo neskončnih suhih kamnitih zidov, ki so jih gradili domačini, ko so kamniti svet spreminjali v travnike, pašnike in njive. S pomočjo informativnih tabel smo ob poti spoznavali posebnosti kraške gmajne, se poučili o tu živečih pticah in izvedeli, čemu so nekoč služili kali in lokve  ter zakaj so pomembni še danes. Pot je resnično poučna, dolga je 6 km, hkrati pa ponuja prijeten sprehod po kraški pokrajini.

Po opravljeni poti in zasluženem počitku smo se odpravili do Štanjela. Srednjeveška vasica je biser kraške arhitekture in kulture.
Štanjel, ki je eno najstarejših naselij na Krasu, najprej očara s svojo edinstveno veduto. Na griču Turn se slikovito razprostira terasasto grajena vas, ki privablja pogled s svojimi znamenitimi stavbami. Grajski kompleks, obrambni stolpi, cerkev sv. Danijela z limonastim zvonikom, v gručo stisnjene hiše in Ferrarijev vrt so najbolj prepoznavna stavbna dediščina starega naselja, ki že tisočletja spreminja svojo podobo in hkrati ohranja resnično dušo Krasa. Vas, ki je ime dobila po zavetniku cerkve, svetem Danijelu, je v mnogih pogledih edinstven kulturni spomenik.
V času med svetovnima vojnama je Štanjelu vtisnil svoj pečat arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani.. Med pomembnejša Fabianijeva dela v Štanjelu sodita tudi obnova Ferrarijeve vile in zasnova Ferrarijevega vrta s parkom, ki v Sloveniji velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz časa med obema vojnama.
Po ogledu Štanjela pa smo se odpeljali še do vasice Avber, kjer smo se v kmečkem turizmu okrepčali z dobro joto in teranom. 

To je bil dan za vsega po malo…za dušo in telo.

Vera Polak

 

 

 

---

Brežiška planinska pot

Na lep spomladanski dan smo se podali na Brežiško planinsko pot, starejši in mlajši, nekateri prvič, mnogi pa bog ve kolikokrat. Bilo je obilo dobre volje, poskrbljeno za jedačo in pijačo.
 Ivan Rožman

---

Pohod Navihancev Laško - Malič - Šmohor

Pohod Navihancev Laško – Malič – Šmohor

V sredo 30.03.2022 se nas je skupina 9 navihancev podala z vlakom do Laškega.
Od tu pa smo potem krenili proti Šmohorju. Seveda pa smo imeli namen tudi 
obiskati Malič, ki ima zelo prijazno ime, pa zelo strm vzpon, tako da smo ga
preimenovali v Strmič. Prijetno utrujeni smo se pri anteni odpočili, nato pa šli
proti Šmohorju. Ker smo bili za malico še prehitri, smo odšli še naprej proti Kalu.
Vračali smo se po isti poti nazaj v Laško. Na poti smo bili 7 ur.

Mija Novak
 

 

 

---

Boč

V nedeljo, 20. 3. 2022, smo se po dolgem času odpravili na planinski izlet z avtobusom. Zbralo se nas je kar 42. Z avtobusom smo šli do Zg.Poljčan, od koder smo se povzpeli nekateri do koče, večina pa kar direktno na vrh Boča, na 979m. Na vrhu smo splezali še na vrh stolpa, da smo prišli do 1000m. Po krožnem spustu smo imeli daljši postanek pri Koči na Boču, kjer smo pomalicali in se naigrali. Vreme smo imeli ves čas sončno, mestoma vetrovno, ampak še zmeraj čudovito. Priložnost smo imeli tudi občudovati velikonočnico v vsem svojem sijaju. Mimo Koče Velikonočnice smo se po položni poti spustili v dolino Kostrivnice, kjer nas je čakal avtobus za domov. Za nami je res nepozaben dan. Tudi družba je bila krasna. Komaj čakamo na naslednji izlet! 

---

Janče

Pripeljali smo se z vlakom do Litije, prehodili slabih 18 kilometrov in se odpeljali z vlakom iz Jevnice. Vreme je bilo čudovito za hojo, za fotografijo pa sploh ne. Ivan Rožman

---

Na Planino za dan žena

Na Planino za Dan žena. Marjanovo idejo smo z navdušenjem sprejeli vsi. Naši moški pohodniki so nas prijetno presenetili s šopkom znanilk pomladi ,mačicami. Skromno a tako prisrčno.Prijetno druženje na Izletniški kmetiji je kar prehitro minilo. Vesela in nasmejana družba se je poslovila od Planine s himno torkarjev kot je to običaj.

Milena Hočevar

---

Pustni torek

 

Na pustni torek smo se kot je to v navadi zbrali na Osredku pri Ivkotu. Medtem,ko smo imeli pohod nam je Marjan pripravil malico. Po malici pa so nekateri pohodniki izginili. Naenkrat so nas obiskale različne maškare. Rajanje se je zavleklo v popoldanske ure. Preganjali smo zimo. Smo jo tudi pregnali???

Milena Hočevar

---

Bohor - ogled Jarice

Naredil se je lep dan. Po noči je deževalo in v hribi je padel frišni sneg. Vseeno smo se odpravili na Bohor da bi občudovali Jarico. Odpeljali smo se do Jablanc in po »klasiki« do koče na Bohorju in na to na Koprivnik. Čeprav je bilo zasneženo smo uspeli videt posamične znake pomladi in tudi občudovati posamične primerke Jarice. Vreme je bilo lepo zato smo se zadržali pri koči ter se okrepčali dobrotam prijazne oskrbnice koče na Bohorju.

---

Pohod Navihancev Rimske Toplice - Sevnica

Pohod Navihancev – 02.03.2022

 

Zbrali smo se na železniški postaji v Brežicah in se odpeljali do Rimskih Toplic, od tu pa pot pod noge, pa proti Lokavcu.

Pot nas je potem vodila na Lovrenc, kjer smo imeli krajši postanek. Pot smo nadaljevali do sv. Jošta in na to na Lisco.

Po okrepčilu na Lisci smo se po poti Čez Zajčjo goro spustili do Sevnice. 

Na poti smo bili 8 ur in smo prehodili okrog 25 km.

 

Vera Polak

 

---

Pohod navihancev - Jovsi

---

Celjska koča - Tovsti vrh

    

     

                              

                                     

                                 

                                         Tovsti vrh in Celjska koča

 

  Danes smo se z vlakom odpeljali do Celja, kjer se je začel naš pohod.

Kmalu smo zapustili mesto in pot nas je peljala do gradu, kjer še vedno kaže svoje mogočno obzidje. Po kratkem ogledu smo krenili naprej in kmalu prišli v gozd. Pot se je  vztrajno  vzpenjala in grad je ostajal vedno nižje in kmalu ga je zakrilo hribovje. Po nekaj postankih smo prečkali cesto, ki vodi do koče, mi pa smo nadaljevali po gozdni poti naprej in že je bil pred nami zadnji vzpon, to je Tovsti vrh 834 m. Hitro smo poiskali žig in se spustili z vrha, kajti veter nam ni nič prizanašal. Pri spustu  smo odkrili eno lepo sončno jasico, kjer pa je bila zraven poslopja še miza in klopce tako, da smo po malici kar obsedeli in se  še malo nastavljali prijetnim sončnim žarkom, toda vse ima svoj čas, zato smo morali naprej. Malo čez gozd, malo čez vasi in že smo se približali Laškem. Še en kratki postanek in čez Savinjo proti železniški postaji.

  Malo smo morali še pohiteti, kajti prometnik je že napovedal vlak, ki nas je odpeljal proti Brežicam.

 

    9.2.2022                                                                                                                     Nada Opravž

                                       

 

---

Prikazanih le 100 od 240 najdenih galerij.
V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.