Bil je petek in kot bi vsak zaposlen planinec po duši, v zadnjem trenutku začnem razmišljati kam za vikend v hribe. Vedno obstaja zadnja opcija, da si turo naštudiraš kar sam, a pred tem je smiselno pogledati, kaj pravi splet s svojimi objavami. Na portalu PZS zasledim izlet razpisan s strani PD BREŽICE in poskusim. Kontaktiram objavljen kontakt g. Tonija, ki se angažira in kljub temu, da mu zdravje ni dopuščalo, da bi šel z nami, angažira vodnika Mateja, s katerim se dogovoriva, da me na poti poberejo v Ljubljani. Zbere se družba treh deklet in štirih fantov, jaz najstarešja a njihova energija me pomladi za vsaj 10 let.
Okrog 7.30 prispemo na Planino Blato, ki je izhodišče naše ture. Imamo vse, imamo vreme, super družbo, smo v osrčju TNP-ja in kaj bi si sploh še lahko želeli. S prijetnim tempom (prilagojenim za 50+ in hvala Matej) v dobri uri prispemo do Planine pri Jezeru, kjer naredimo prvi krajši postanek in odvržemo odvečna oblačila, saj temperatura naša in zunanja počasi naraščata. Nadaljujemo do križišča za Planino Laz in / ali Kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi za nas je to križišče pomembno, ker se tu prične naša avantura "izven okvirja".
Po brezpotju nas je Matej najprej popeljal še na dva vrhova, ki bi ju bilo škoda izpustiti, saj sta se na poti ponujala kar sama in sicer sta to Kreda in Slatna, ki sem ju nekaj let nazaj opazovala iz osamelcev Adama in Eve in si potiho želela, da moja noga stopi tudi na drugo stran Ogradov in Debelega vrha. Pa se je želja z Matejevim zaupanjem v naše sposobnosti uresničila. S krajšimi in ravno prav dolgimi postanki, se nam je mudilo osvajat nove 2-tisočake, ki so se vrstili eden za drugim PRVI, SREDNJI in ZADNJI VOGEL in zanimivost srednjega je, da je njegova višina 2222 m. Seveda me je prijetno presenetilo razumevanje Mateja in skupine, da nisem plezalni tip in imam težave z izpostavljenimi tereni, a tokrat sem z njihovo pomočjo, presenetila samo sebe, ker sem se z vsemi počutila res povsem varno in je šlo vse brez problema, seveda pa se tem mestom v pogumnem planinskem jeziku reče lahka planinska pot. Hvaležna sem za nov uvid v moč skupine, vodnika in sebe.
Vračali smo se krožno in sicer iz Zadnjega Vogla do križišča za Prehodavce in Veliko Zelnarico, do katere je borih 30 min, a smo se odločili, da jo tokrat izpustimo in da je ideja za naslednji izlet. Hodimo po dolini pod osvojenimi vrhovi in se čudimo, kaj vse smo prehodili in kako visoko bili. Popoldan je bil prijetno topel, ga je pa hladila hoja čez snežne zaplate, ki jih je bilo v tem času še kar nekaj. Po približno 2 urah hoje od križišča zaključimo krog pri Koči na Planini pri Jezeru, ki nam ponudi daljši postanek, klepet in prijetno druženje in zadovoljstvo ob osvojenih vrhovih. Od tu se po isti poti vrnemo na Planino Blato, sicer rahlo utrujeni a (pre)polni res lepih vtisov s poti. Pa da ne pozabim omeniti še vsega čudovitega gorskega cvetja, ki nas je s svojo lepoto razveseljevalo celo pot, med Prvim in Srednjim Voglom, pa so nas pozdravljale, ravno v svojem začetnem razcvetu, naše občudovane Planike.
Ekipa kot se šika, krasen dan in ja, težko je bilo oditi iz tega planinskega raja.
Hvala, hvala, hvala, v upanju, da me še vzamete s sabo.
Sandra Kocijančič
