Lahko bi rekel, da nam je bila usoda tokrat naklonjena, ker nam je navkljub nagajivemu vremenu in večkrat spremenjenjenem času izleta na koncu uspelo izvesti izlet, ki se ga bom še dolgo spominjal. Namesto četrtka in petka, kot je bilo prvotno predvideno smo na izlet na koncu krenili v nedeljo ob treh zjutraj. Noč je bila seveda kratka – malo zaradi kratkega časa spanja, nekaj pa zaradi vznemirjenosti pred vzponom po Pipanovi lestvi na Montaž. Matej je pot že prehodil in mu je bilo malo lažje, ostali trije pa smo prebirali gradivo o poti in na koncu ugotovili, da je pot celo lažja od tiste, ki smo jo prehodili lani na Kanin, saj je tista ferata ocenjena s C, pot na Montaž pa samo z B. Kakorkoli malo potolaženi s tem podatkom smo se vsi zainteresirani za to zelo zahtevno turo zbrali ob predvideni uri na ustaljeni lokaciji, se natlačili v Matejev avto, ter se odpeljali mimo Trbiža, Rablja, Rabeljskega jezera na Nevejsko sedlo in po zelo ozki in strmi cesti do izhodišča na planini Pecol. Nekaterim nam je uspelo po poti ujeti še kak del kitice, najhuje pa jo je seveda odnesla Lidija, ki je v sendviču med Danielom in mano na zadnji klopi igrala salamo, saj ko sva zakinkala sva jo vsak s svoje strani lepo grela in stiskala. Še dobro, da je bila oblečena v kratke rokave. Vožnjo smo končali okoli šeste zjutraj, ko soncu še ni uspelo pokukati do planine, je pa že lepo ožarjalo planine, ki smo jih prehodili lani – Kanin, Prestreljenik pa Žrd, ki se nam je letos izmuznila in na koncu grebena še Lopa. Nam pa so prijetno zavetje v obliki sence vse do Pipanove lestve, ki se nahaja tik pod grebenim delali grebeni ki se pno od Montaža do Viša. Kar hitro smo se odpravili mimo koče Brazza, kjer so bili še vsi zelo zaspani in nadaljevali preko travnikov, ki ne vem zakaj nosijo ime Police. Tu smo opazovali samo luknje od svizcev, ker so bili zavijalci čokolade preveč sramežljivi da bi pokukali iz visoke trave. Za lažji korak pa so nam vseeno tu pa tam zažvižgali. Na sedlu Disteis pa sem doživel presenečenje. Pot tako iznenada pride na sedlo da sem prestrašil skupino kozorogov in hkrati so oni presenetili mene, da sem se kar stresel. Umaknili so se nekaj korakov potem pa mirno nadaljevali s pašo. Izkazalo se je, da je na tem področju izredno veliko kozorogov, ki smo jih nato srečevali vse do vrha. Za razliko od svizcev niso bili nič boječi, včasih samo malo previdni. Kmalu smo prišli do stene oz. bolj strmega dela, ki je ponekod tudi zavarovan z jeklenico, a nič strašnega. Kmalu zatem ko smo zavili levo pa smo zagledali Njo – Pipanovo lestev, ki nam je vzbujala kar malo strahospoštovanja. Včasih so bile v spodnjem delu jeklenica in skobe preko katerih je bilo treba premagati začetnih 10 metrov celo nekoliko previsne stene – vsaj tako se mi je zdelo. Pred kratkim pa so jih nadomestili s kovinsko lestvijo, ki je zaradi velikih obremenitev ob hkratnem plezanju nekaj planincev ojačana. Ob njej je napeta še varovalna jeklenica za katero se lahko držiš in varuješ s pomočjo samovarovalnega kompleta. No na vzpon po njej smo morali počakati, ker je bilo v tistem času na poti navzdol že nekaj planincev. Potem pa komanda: »Gremo« in smo šli. Najprej po tej dokaj trdni lestvi, potem pa po bolj majavi lestvi narejeni iz dveh malo debelejših jeklenic na katero so pritrjene jeklene prečke. Ne bom posebej razlagal da taka konstrukcija ob hkratnem vzpenjanju več planincev omogoča plesanje, pozibavanje, nihanje ali kakor že hočete imenovati premikanje gibkih jeklenic. Še bolj je zanimivo, da so novo lestev postavili kar preko stare, da je vse skupaj še malo bolj zračno, ker je vsaj kake pol metra odmaknjena od stene. Ampak zmogli smo vse odseke brez velikega obotavljanja in opravili še odsek poti po trdni skali in že smo bili na grebenu. Šele tam smo se ob vonju po znoju, ki je bil zgolj posledica fizičnega napora, zavedli, da nam je uspelo premagati Lestev – Pipanovo lestev, da ne bi slučajno kdo pomislil da nas je bilo strah. Samo mogoče malo nelagodno je bilo. Tam smo zagledali vrh in strinjali smo se, da je pot na vrh Montaža podobna tisti iz Malega Triglava na Triglav, le da je greben malo daljši in širši, vrh pa nekoliko nižje kot vrh Triglava. Razlika je seveda še v zavarovanosti, saj tu niti približno ni tako kot na grebenu Triglava ali na Pipanovi lestvi, kjer je varovanje vrhunsko. Na vrhu smo uživali v lepem razgledu, ki je zaradi opranega ozračja segal vse od Triglava, Mangrta, Ponc, Sv. Višarij, Visokih Tur do Kanina, Rombona in Krna. Hvaležni smo si bili, da smo krenili tako zgodaj, ker so se kmalu začele pojavljati meglice, ki so zapirale pogled tistim, ki so bili le kake pol ure za nami. Spuščali smo se po isti poti, k sreči brez zastojev na enosmerni Pipanovi lestvi. Na poti smo srečevali večinoma Slovence in naleteli tudi na skupino iz Bele krajine. Osebno se sicer nismo poznali vendar smo hitro ugotovili, da imamo skupne znance. No njim se je že krepko mudilo, saj so bili za nami vsaj tri ure v zaostanku. Ob spuščanju pa znova in znova srečevali kozoroge. Od čisto malih do takih starih 2 ali 3 leta, ki so se z mamami pasli in nam pozirali. Le kapitalcev – samcev z mogočnim rogovjem je manjkalo – zgleda do so se oni zgledovali po svizcih in se poskrili ali pa so skočili morda na morje… Odločili smo se, da si pot v dolino skrajšamo po melišču in hitro smo bili na pašnikih nad velikimi štalami s sirarnami, ki so posejane po planjavah Pecola. Opazili smo velike lepe kovinske napajalnike v katerih je bila čista voda primerne temperature za osvežitev in Matej je hitro zlezel v eno izmed njih ter se osvežil. Bogve kako so reagirale krave ko so pile s soljo in znojem oplemeniteno vodo a po naše so bile zadovoljne tudi one.
