Glede na vremensko napoved smo jo dobro odnesli saj smo bili le enkrat mokri. Vsak dan se je spreminjalo od popolnoma jasnega do neviht z vetrom in točo.
Po načrtu smo se odpeljali ob 5.00 zjutraj, sproti pobrali še Urško, ki sedaj stanuje blizu Medvod, in se zbrali na Voklem. V koloni smo se odpeljali mimo Bleda v Bohinj in parkirali na parkirišču Senožeta (kjer parkiranje stane 5 € namesto običajnih 20 €) blizu Srednje vasi. Od tam smo se vsi skupaj z brezplačnim mini busom odpeljali proti izhodišču na križišču za Vogar in planino Blato. Ker nas je bilo preveč, nas je nekaj v Stari Fužini počakalo na bus, ki je pripeljal iz druge smeri. Po prihodu na izhodišče je prva skupina, ki jo je vodil Tinko, odšla proti koči, mi pa s polurno razliko za njimi. Po prihodu v kočo smo se namestili in se kmalu namenili na planino Viševnik in naprej do Pršivca. Vreme pa se je hitro slabšalo, zato smo se na pl. Viševnik hitro odločili za povratek do naše koče. Nevihta je bila hitrejša od nas in nas je zato dež krepko zmočil. Verjetno bi bilo bolje, da bi vedrili pri zelo prijazni oskrbnici v Bregarjevem zavetišču, saj se je že po dobri uri po naši vrnitvi do koče zjasnilo. Popoldne smo tako preživeli ob sušenju oblačil in predvsem obutve. Po večerji smo se še malo družili in zapeli. Manjkal nam je kak sopran, da bi bilo petje še boljše.
Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili na turo proti Sedmerim jezerom. Kmalu po startu je omagal Marjan, ki se je sam vrnil v kočo, ostali smo nadaljevali skupaj preko planine Dedno polje do planine Ovčarija, kjer smo se razdelili v dve enaki skupini – prva je šla po lažji poti čez Prode, druga pa čez Štapce. Na sedlu smo se zopet razdelili. Šesterica najbolj poskočnih pod vodstvom Urške je šla na Tičarico, ostali trije pa smo se spustili proti koči pri dvojnem jezeru. Sam sem se vrnil na Štapce, počakal na osvajalce vrha in se z njimi spustil do koče, kjer so že bili ostali pohodniki. Obe skupini (11 + 7) sta se vračali čez Prode s približno polurno razliko. Na planini Ovčarija se je potem pet najbolj zagretih odločilo, da osvojijo še Pršivec in smo se spet razdelili. Osvajalci z Urško na čelu proti planini Viševnik in na vrh, Darinka in jaz pa sva šla za prvo skupino, ki sva jo dohitela šele na Dednem polju. Vsi smo varno prispeli do koče, nazadnje tik pred večerjo še skupina osvajalcev vrhov. To pa ne velja za nizozemsko deklico, ki si je ob igri v okolici koče zlomila roko. Poklicali smo reševalno službo, ki je kmalu prispela s helikopterjem na pomoč, oskrbela deklico in jo odpeljala v bolnico na Jesenice. Tako smo si lahko od blizu ogledali reševalno akcijo in se ob tem še kaj naučili.
Zadnji dan smo nameravali na planino Vogar, vendar smo se zaradi slabe vremenske napovedi in voznega reda avtobusa raje odločili samo za povratek v dolino. Darinka se je tudi zadnji dan izkazala s tem, da je prav vsakega od mimoidočih vprašala od kod prihaja. Poleg 2 Slovencev in Fincev je bil osamljen Singapurec, več je bilo Avstrijcev, Nemcev, Švicarjev, Nizozemcev, Belgijcev, Čehov, Izraelcev, Američanov … Pozdravljanje in ogovarjanje mimoidočih nas je zabavalo in botrovalo dobri volji tako nas kot mimoidočih tekom celega tabora.
Prvi tabor odraslih planincev je tako kljub zelo heterogeni skupini dobro uspel in mislim, da je bilo vsem udeležencem všeč. Potrdilo se je, da je bila Darinkina in Milenina ideja o taboru odraslih na mestu in vesel sem, da smo pritegnili tudi nekaj še delovno aktivnih udeležencev. Vsekakor pa bi nam prav prišel še tretji vodnik. Mlajši udeleženci so ob sestopu že načrtovali svoje nove podvige in me povprašali tudi o izletu na Kanin in Rombon...
Toni Hribar
