Velika planina
Prebudila sem se v lepo zgodnje, sončno jutro in bila sem hitro pripravljena za na pot. Kratki postanek v Brežicah, bilo nas je ravno prav za tri avtomobile in že smo bili na poti proti Kamniku, oziroma proti Veliki planini.
Čas za preobuvanje in smo krenili. Po nekaj deset metrih smo z ceste zavili v gozd in se začeli vzpenjati. Kar nekaj časa smo hodili v varstvu gozda, tako da nas sonce ni preveč motilo.
Vztrajno smo pridobivali na višini in prav prijeten pogled mi je bil na Mali planini, kjer je že pisalo 1520m, še kavica je bila veliko boljša. Še nekaj časa in postanek pri Mariji Snežni, slikanje in naprej do Petrovega kota, kjer nas je čakala miza in klopi, da smo se posedli in jo obložili z dobrotami iz nahrbtnikov. Ja to je delo, ki se ga lotim resno in z veseljem. Potem pa naprej, Zeleni rob, slikanje s pastirjem, do razgledne točke, kjer smo si ogledali s pomočjo smerokazov bližnje in daljne vrhove in po robu nazaj proti Domžalski koči. Ni bilo potrebe, da jo bi obiskali, zato smo se začeli počasi spuščati. Še kratek postanek za osvežitev in domov.
Velika planina je tudi z malo začetnico - velika. Njene, za njo značilne hišice, čudovito modro nebo, vodne kotanje, krave, ki so se ne moteno pasle in vztrajno zvonile s svojimi zvonci, razno barvne rože, ki so dajale vonj sveže pobarvane narave, ki ti nehote ustavi korak, da jo občuduješ.
Imam veliko slik, vendar ne vem katero naj izberem, vse so mi lepe, vse so mi nekako prirasle k srcu in o vsaki bi lahko povedala veliko lepega, a ne gre.
Upam, da se bom še kdaj vrnila in občudovala vse kar Velika planina premore. Mogoče bom pa takrat imela lažjo izbiro.
15.6.2022 Nada Opravž
