Navihanci na Špičku
Danes smo izpeljali zadnji načrtovani pohod za prvo polovico tega leta.
Zbrali smo se pri Kerinovem spomeniku in se po cesti podali skozi orednji Osredek. Sveže prijetno jutro je poskrbelo, da smo v med sebojnem pogovoru prišli do gozda in baje po novo markirani in očiščeni poti nadaljevali v smeri sv. Gor. Presenetila me je kapelica sredi gozda, kater res nisem tam pričakovala. Sam teren je bil malo moker, potoček »Dramlca« pa je bil nekaj časa na levi in spet na desni strani in morali smo ga tudi prečiti. Kmalu pa smo se začeli vzpenjati, a ker je sedaj vegetacija v polni rasti, sem morala biti zelo pozorna kam bom stopila, kajti videla nisem skoraj nič. Bila sem kar vesela, ko smo prišli na lepšo pot in do zapuščene kmetije Ulčnik. Od tu naprej sem pot že poznala, zato mi je bilo lepše hodit, a sonce je prispevalo svoj delež. Majica je bila vedno bolj mokra in ko smo prišli na vrh, sem se samo sesedla, tudi zvonček želja me ni pritegnil. Vzeli smo si nekaj časa za počitek in potem lepo po gozdni cesti do velike bukve. Tam smo imeli malico, nazdravili vsem rojenim v prvi polovici leta in se temeljito odpočili. Zelo zgovorni smo se odpravili do izhodišča.
Zaključek pa smo naredili pri Petrišiču, popili kavico in človek ne more verjet, še vedno je bilo dovolj teme za razgovor, kot tisti dve ženski, ki sta bili 10 let v zaporu..., smo bili.
16.6.2021 Nada Opravž
