Pohod Navihancev na Žusem

                                                                        Žusem

Današnja pot nas je peljala iz Brežic proti Bizeljskem in čez Kozje do vasi Javorje. Tam smo pustili avtomobile in se podali proti severnemu  delu Kozjanskega, na Žusem, oziroma Veliki Špičk , ki meri 669m, torej malo manj kot naš.

  Ime Žusem  izvira iz priimka prvega lastnika gradu, žusemskega viteza in krškega ministeriala Poppa de  Suzzenheima. Naše izhodišče je bila kmetija  Žurej, od nje pa smo po kratki poti prišli v gozd. Ta  se že prebuja po zimskem mirovanju, rože pa veselo nastavljajo svoje lepe cvetove soncu, ki še lahko prebije do njih in tako privabljajo čmrlje in čebele na poslastico. Po prvem krajšem vzponu  s hudomušnim imenom Kurčev hrib, smo se ustavili ob drevesu, ki je dokaz kaj vse zmore mati narava in  človeška domišljija. Počasi smo prišli še do jeklenice in se preizkusili s plezanjem po klinih. Po serpentinasti poti smo se kar hitro vzpenjali in bili ponosni, ker smo cerkev sv. Helene gledali z višine, ki  je bila vedno bolj skromna  v svoji  višini. Iz zadnje stmine pa se je že kazal  25,5m visok leseni stolp ljubezni. Zakaj ravno takšno ime zato, ker je tankajšnja cerkev posvečena sv. Valentinu, zavetniku zaljubljencev in domačini  vsako leto organizirajo Valentinov  pohod.

Svoje dobrote iz nahrbtnikov smo prepustili Miji, ostali pa smo se povzpeli na stolp, s katerega je lep razgled na Pohorje, Savinjske alpe... Seveda se nisem mogla upreti zvonu želja, pa čeprav še ni potrjeno da se res uresničijo, a vseeno je vredno poskusiti, za sigurnost. Pri spuščanju iz stolpa sem seveda štela tudi stopnice in teh je kar 116. Ko smo prišli na trdna tla, je Mija že pripravila vse potrebno za malico. Nekaj časa smo bili bolj redkobesedni in ko smo si privezali dušo, je bilo še nekaj sladkega in kavica, kot  v  hotelu. Še malo počitka in po krožni poti nazaj do avtomobilov.

Naše naslednja točka je bila Slivniško jezero, blizu kraja Gorica pri Slivnici. Jezero se razprostira na 84 ha površine, dolgo 5 km in široko 0,5 km. Narejeno je bilo za potrebe železarne Štore v letu 1976, z zajezitvijo dveh potokov. Zaradi  posodobitve   v železarni  tega ne uporabljajo več, zato so  ga razglasili za rezervat ptic, drstišče rib in podobno. Lepo urejene klopce so nas zvabile na krajši počitek in klepet, sonce pa je poskrbelo, da smo lahko sedeli v kratkih rokavih.

  Tako  zbralo se nas je  sedem pogumnih, ali pa mogoče sedem ..., glede na Korona virus, ampak v štirih urah  smo izpeljali  še en lep in prijeten pohod, pa kakorkoli nas kdo imenuje.

18.3.2020                                                                                                     Nada Opravž