Sreda. Dan za nov izlet. Narava je poskrbela za lepo zimsko kuliso, saj je rahlo naletaval sneg. Dobre volje smo se podali proti Sv. Vidu. Sneg pod nogami je prijetno škripal. Malo zadihani smo prišli do cerkve. Razgled ni bil ne vem kaj. Vseeno pa smo videli mesto in naše „morje“. Pot smo nadaljevali proti Žejnem. Mali pes se je kar naenkrat podal malo po svoje. V vasi pa se nam je le priključil in skupaj smo nadaljevali proti vrhu Cirnika. Med potjo je pogovor potekal o malici na vrhu in seveda imenu naše skupine. Narava okoli nas je bila odeta v sneg. Malo zadihani, a dobre volje smo prišli na vrh. „ Kačja slina“ da preprečimo prehlad nam je pasala. Ogenj je zagorel v trenutku, Pasja radost pa zavita v folijo čakala, da se bo „ponvica“ segrela in jo bomo spekli. Nikjer ni jeger tako dober kot na vrhu Cirnika. Ob skupni mizi smo enoglasno sklenili, da bomo Navihanci. Pot v dolino je minila kot bi trenil.
Metka
