TRIGLAV 15.8-16.8.
Vsakič ,ko slišim besedo Triglav pomislim na našega očaka. Letos je bila ta beseda kar velikokrat prisotna v pogovorih med mojimi planinskimi prijatelji. »Kaj pa če«, smo nekateri razmišljali na glas. In plan je bil, vodnika zagotovljena, volja pa tako in tako. Kljub muhastemu poletju, je bila tudi vremenska napoved odlična. Pa smo šli. Da ne bo šlo čisto po planu smo ugotovili že na Pokljuki: »Popolna zapora ceste zaradi sečnje lesa«. Nedostopna Konjščica nam ni bila naklonjena. O , to pa že ni ovira za zagrete planince s ciljem. Parkiramo na Pokljuki in pot pod noge. Med ljudmi, predvsem tistimi ,ki jo še niso prehodili ,je razširjena misel ,da je to najlažja pot. Moje mnenje pa je ,da lahke poti na Triglav ni.
Gor in malo dol, pa spet gor in preko Studorskega prevala do Vodnikovega doma. Časa je bilo dovolj , vreme čudovito, tako, da smo na uro kar pozabili. Po okrepčitvi pri Vodnikovem domu se je pot začela bolj vzpenjati. Visokogorje se je odkrivalo. Občudovali smo vse bolj redko gorsko cvetje. Tudi naš prvi cilj Dom Planika je bil vse bližje. Sredi popoldneva smo prispeli. Nekateri planinci so se še vzpenjali na Triglav ,mi pa smo se po mnenju Francija odločili, da gremo naslednje jutro. Sledil je počitek za nekatere, drugi pa smo »skočili« še na Kredarico, popili čaj v Triglavskem domu in se do večera vrnili na zaslužen počitek. Po počitku v sobi z 20 utrujenimi planinci in po zajtrku smo ob 7 uri z vso vnemo zagrizli v hrib. Gora se je spreminjala v »mravljišče«. Kolone so se z vseh strani vzpenjale proti vrhu. Dom Planika je postajal vse manjši. Z desne strani zagledamo naš največji dom, Triglavski dom na Kredarici. Počasi se pogumno vzpenjamo. Prvi za Francijem P. naš najmlajši Martin potem pa pisana ,večgeneracijska družba vse do Francija K.,ki se je vzpenjal kot zadnji in je imel vse pod kontrolo. Srečevanja, pozdravi, premiki in seveda pavze za fotografiranje so se ponavljale do vrha. Gor pa zmagoslavje ,veselje in spominsko skupno fotografiranje. Ja, brez tega ne gre. V svoji sredi smo imeli tudi kar nekaj kanditatov za obvezen krst ob prvem vzponu. Spust je potekal brez posebnosti. Navdušeni in še posebej ponosni na najmlajšega Martina, posedemo v Planiki ,se okrepčamo in jo mahnemo proti Vodniku. V veselem vzdušju se je zaslišala celo pesem. Vsak vzpon na Triglav je nekaj posebnega. Nekateri so bili drugič, sama tretjič ,Franci in Olgica pa kar petinštiridesetič. Za to zaslužita še posebne čestitke. Hvala vodnikoma Franciju Kržan in Franciju Petelinc za odlično vodenje in potrpežljivost, da smo tako brezskrbno in brez posebnosti priplezali na vrh in se tudi vsi srečno vrnili. Franciju in Olgici pa še hvala za srečno vožnjo.
P.S. Med vzponom smo se tudi pogovarjali ,kako ohraniti čisto naravo. Kako zelo pomembno je odnašanje smeti v dolino. Olgica nas je kot članica naravovarstvenega odseka pri domačem Planinskem društvu opozorila na akcijo »Očistimo Slovenijo« ,ki bo 15.9.. Podučila je najmlajšega in tudi starejše, ki so opravili svoj prvi vzpon o pomembnosti odnašanja smeti. Skupaj smo ugotovili, da so naše gore dokaj čiste saj med vzponom nismo opazili nobenih smeti, čeprav so tudi tokrat na vrhu prodajali pločevinke.
Milena Hočevar
