Kamniško sedlo - Ojstrica

V soboto 28.7. smo se planinci pod vodstvom Mije podali na dvodnevno zahtevno turo v Kamniško Savinjske Alpe. Pot smo začeli v Logarski dolini in se mimo slapa Rinke povzpeli do Okrešlja.  Na izviru Savinje smo "dotankali" vodo, pomalicali iz nahrbtnika in jo ubrali proti Kamniškem sedlu. Hitro smo pridobivali na višini, saj je pot dokaj strma. Ob poti nas je  pozdravljalo prekrasno cvetje, visoke gore pa so bile vse bližje. Ko smo se razveselili koče na Kamniškem sedlu, je sledilo še eno čudovito presenečenje - prava preproga planik. Po postanku in okrepčilu smo se odpravili na Brano, kot se za zahtevno turo spodobi. Mislila sem že, da sem videla  vse gorske rože, a pravo razkošje  se je tu šele začelo. Pisane preproge redkega cvetja so se kar vrstile. Ob takšnem pogledu in odkrivanju novega, smo kar hitro priplezali na vrh Brane 2253m n.v.. Nekaj minut smo uživali v razgledu,  nato pa je sledil  spust , večerja v koči ter družabne igre z veliko smeha in dobre volje. Naslednji dan smo jo po zgodnjem zajtrku ubrali proti Korošici..Malo gor, veliko dol in že smo bili pri požganem domu na Korošici. Kako bi prijal prijazen pozdrav oskrbnikov in planincev, okrepčilo in skodelica kave,  nas pa je pozdravilo  prazno, žalostno ožgano zidovje. Razveselil  nas je le pogled na kravice, ki se se mirno pasle in se niso pustile motiti.  Odprli smo nahrbtnike, kjer se vedno najde kaj za pod zob. Ob pogledu proti Ojstrici je bilo vsem jasno, da se moramo nujno "nafilat" z energijo. "Gremo" zaslišim Mijin glas. Vstanem, zategnem rukzak, pri tem odtrgam vrvico, popravim na hitro in že se spet vzpenjamo. Sledil je dolg vzpon. Adrenalin je naraščal, mi pa kar nismo mogli verjeti, da vse to zmoremo. Srečno priplezamo na vrh Ojstrice 2350m n.v. kjer občutimo zmagoslavje, nakar sledi obvezno, dokazno slikanje. Še nekaj minut občudujemo razglede na vse strani, nato pa se začnemo spuščati, malo po štirih ,malo po dveh in seveda brez palic. Sledil je odcep proti Škarjam. Ko že mislimo ,da je "tahudo" za nami, zagledamo kline in zajle. Dolgi korak in malo po "tazadnji" in premagana je tudi ta ovira. Pot do Koče na Klemenči jami pod Ojstrico se je vlekla kot "jara kača". Noge so postajale vse težje in žuljave. Je pa zato toliko bolj teknilo okrepčilo pri koči. Hvala Miji za to nepozabno dogodivščino, odlično vodenje, zmeren korak in ne nazadnje za odlično ribjo solato, vsem ostalim pa za super družbo. 

  Milena Hočevar