35 pohodnikov se nas je zbralo vročega, zadnjega petkovega popoldneva v avgustu na Žejnem. Mesec avgust je bil Marijin mesec, saj je bila rojena prav v tem mesecu. Enajstega avgusta pred dvaindevetdesetimi leti.
Konec meseca junija smo se od Marije Veble poslovili. Umrla je nenadno in nepričakovano. Lahko bi rekli sredi koraka, v njenem elementu, na obronkih najvišjega hriba v naši občini, Špička. Nekaj dni prej je s skupino planincev brežiškega planinskega društva pohajkovala in uživala v čudovitih zgodnje poletnih dneh na travnatih pobočjih Velike Planine, tako da je bila vest, da nas je zapustila, izjemno presenetljiva in boleča.
Ko smo se tega vročega poletnega dne podali proti vrhu in vmes klepetali, pa smo si bili bolj kot ne edini. Vsi zbrani bi si, če pogledamo brez predsodkov, želeli prav takšnega odhoda s tega sveta. Da bi bili do konca vitalni in sposobni skrbeti sami zase in živeti aktivno ter polno življenje do zadnjega diha. Ker je narava naredila tako, da se vsako življenje po določenem času zaključi, si pred tem najbrž nima smisla zatiskati oči. In če razmišljamo o svojem koncu bivanja na tem planetu, potem si ni možno želeti lepšega slovesa, kot se je zgodil Mariji. Sredi sprehoda in med prijatelji je zastalo njeno srce.
Na vrhu Cirnika smo se zbrali pri bivaku, kjer so nas že čakali Ivan, Marijin mož, ki ga je izguba žene, s katero je živel skoraj sedemdeset let, izjemno potrla, Jožica, Marjan, Rudi in Seka pa so pripravili okusno malico, ki smo se je pohodniki lotili takoj, ko smo preoblekli preznojene majice. V ambientu mogočnih bukev, ki so s svojo gosto senco ohladile naša pregreta telesa, ter ob pogledu na zahajajoče žareče sonce na obronkih zahodnega grebena hriba, smo brez besed posegli po pečenem jegru, sočnih paradižnikih in papriki ter osvežujoči pijači, za katro so poskrbeli prisotni vinogradniki. Ko smo potešili svoja telesa s potrebno energijo in tekočino, smo se z besedo in pesmijo spomnili naše dolgoletne predsednice in častne predsednice društva, v času predsedovanja katere je nenazadnje zrasel tudi bivak na Cirniku, ob katerem smo se zbrali.
Tone Jesenko nas je spomnil na njeno bogato življenjsko pot, nato pa smo ostali udeleženci dodali svoja doživetja in dogodivščine z njo. Slišali smo tudi njene verze, v katerih je izrazila neizmerno ljubezen do planin in gora. Da smo se počutili kot ob tabornem ognju, je z igranjem na kitaro in svojim žametnim glasom prispeval prijatelj Peter Direnbek, ki se je vabilu, da bi popestril dogodek s pesmijo, takoj odzval. Tako kot Marija, je tudi on vedno pripravljen na prostovoljni prispevek in delo, kadar gre za dobrobit družbe. Čeprav ni bil nikoli član našega društva, je povedal, da si je Marijo vtisnil v spomin, saj je s svojim pogledom ob vsakem pozdravu, ko so se njune poti križale, izžarevala posebno energijo in žar, zaradi česar se mu je vtisnila globoko v spomin.
Sama sem Marijo spoznala točno pred štiridesetimi leti, septembra, 1977, ko sem prestopila prag Gimnazije Brežice. Tam je vodila planinsko sekcijo, ki sem se ji takoj pridružila, od drugega letnika dalje pa me je učila tudi telovadbo. Bila je posebna učiteljica, vedno je telovadila z nami, kar pomeni, da je to počela 5 – 7 šolskih ur dnevno. Zato ni čudno, če je delala sklece kot za šalo, da nam je mladenkam jemalo dih, ko je kar tako, mimogrede, naredila deset sklec z odrivom, o čemer smo me lahko le sanjale. Z nami je hodila v hribe ob prostih dnevih in nas vzpodbudila, da smo planinske podvige opravljali tudi sami. Kar nekaj dijakov iz njene skupine je postalo mladinskih vodnikov.
Marija je že pred štiridesetimi leti skrbela za zdrav način prehranjevanja in življenja, o katerem se takrat še ni veliko govorilo. Nekoč naju je z mojo prijateljico povabila k sebi domov, kjer nama je pokazala napravo, s katero si je vsak dan stiska svež korenčkov sok in ob tem povedala, zakaj je uživanje tega dobro in koristno. Lahko rečem, da je s svojim zgledom prispevala kamenček v mozaiku, da je moj način življenja takšen kot je, da je gibanje zame ključnega pomena ter da se zavedam, da moram na prvem mestu sama skrbeti za zdravo telo in zdrav duh, saj nič ne pride samo od sebe. Svoje znanje in izkušnje poskušam, vse od nastopa svoje prve službe, tudi sama prenašati na mlajšo generacijo, k takemu načinu življenja spodbujam svoje otroke ter mladino, s katero se družim na planinskih izletih in orientacijskih tekmovanjih.
Z Marijo sem bila zadnjič skupaj na izletu torkarjev letos spomladi, ko sem se jim pridružila pri vzponu na Šentvid. Ob spustu, pri križu, kjer so se naše poti ločile, je ob slovesu stopila k meni, mi stisnila roko, in rekla: »Nuša, čuvaj mi naše planinsko društvo.« Obljubila sem, da bom. Obljubila sem, da se bom potrudila, da bo društvo živelo, nudilo našim članom pester program aktivnosti, predvsem pa, da bomo naše poslanstvo prenašali naprej na mlajše rodove.
Anica Hribar, predsednica PD Brežice
