AVGUSTOVSKI POHOD NA CIRNIK – MARIJI VEBLE V SPOMIN - vtisi

Jože Lovenjak, 29.08.2017 | Društvene zadeve | Poročila

Na vrh

35 pohodnikov se nas je zbralo vročega, zadnjega petkovega popoldneva v avgustu na Žejnem. Mesec avgust je bil Marijin mesec, saj je bila rojena prav v tem mesecu. Enajstega avgusta pred dvaindevetdesetimi leti.

Konec meseca junija smo se od Marije Veble poslovili. Umrla je nenadno in nepričakovano. Lahko bi rekli sredi koraka, v njenem elementu, na obronkih najvišjega hriba v naši občini, Špička. Nekaj dni prej je s skupino planincev brežiškega planinskega društva pohajkovala in uživala v čudovitih zgodnje poletnih dneh na travnatih pobočjih Velike Planine, tako da je bila vest, da nas je zapustila, izjemno presenetljiva in boleča.

Ko smo se tega vročega poletnega dne podali proti vrhu in vmes klepetali, pa smo si bili bolj kot ne edini. Vsi zbrani bi si, če pogledamo brez predsodkov, želeli prav takšnega odhoda s tega sveta. Da bi bili do konca vitalni in sposobni skrbeti sami zase in živeti aktivno ter polno življenje do zadnjega diha. Ker je narava naredila tako, da se vsako življenje po določenem času zaključi, si pred tem najbrž nima smisla zatiskati oči. In če razmišljamo o svojem koncu bivanja na tem planetu, potem si ni možno želeti lepšega slovesa, kot se je zgodil Mariji. Sredi sprehoda in med prijatelji je zastalo njeno srce.

Na vrhu Cirnika smo se zbrali pri bivaku, kjer so nas že čakali Ivan, Marijin mož, ki ga je izguba žene, s katero je živel skoraj sedemdeset let, izjemno potrla, Jožica, Marjan, Rudi in Seka pa so pripravili okusno malico, ki smo se je pohodniki lotili takoj, ko smo preoblekli preznojene majice. V ambientu mogočnih bukev, ki so s svojo gosto senco ohladile naša pregreta telesa, ter ob pogledu na zahajajoče žareče sonce na obronkih zahodnega grebena hriba, smo brez besed posegli po pečenem jegru, sočnih paradižnikih in papriki ter osvežujoči pijači, za katero so poskrbeli prisotni vinogradniki. Ko smo potešili svoja telesa s potrebno energijo in tekočino, smo se z besedo in pesmijo spomnili naše dolgoletne predsednice in častne predsednice društva, v času predsedovanja katere je nenazadnje zrasel tudi bivak na Cirniku, ob katerem smo se zbrali.

Tone Jesenko nas je spomnil na njeno bogato življenjsko pot, nato pa smo ostali udeleženci dodali svoja doživetja in dogodivščine z njo. Slišali smo tudi njene verze, v katerih je izrazila neizmerno ljubezen do planin in gora. Da smo se počutili kot ob tabornem ognju, je z igranjem na kitaro in svojim žametnim glasom prispeval prijatelj Peter Direnbek, ki se je vabilu, da bi popestril dogodek s pesmijo, takoj odzval. Tako kot Marija, je tudi on vedno pripravljen na prostovoljni prispevek in delo, kadar gre za dobrobit družbe. Čeprav ni bil nikoli član našega društva, je povedal, da si je Marijo vtisnil v spomin, saj je s svojim pogledom ob vsakem pozdravu, ko so se njune poti križale, izžarevala posebno energijo in žar, zaradi česar se mu je vtisnila globoko v spomin.

Sama sem Marijo spoznala točno pred štiridesetimi leti, septembra, 1977, ko sem prestopila prag Gimnazije Brežice. Tam je vodila planinsko sekcijo, ki sem se ji takoj pridružila, od drugega letnika dalje pa me je učila tudi telovadbo. Bila je posebna učiteljica, vedno je telovadila z nami, kar pomeni, da je to počela  5 – 7 šolskih ur dnevno. Zato ni čudno, če je delala sklece kot za šalo, da nam je mladenkam jemalo dih, ko je kar tako, mimogrede,  naredila deset sklec z odrivom, o čemer smo me lahko le sanjale. Z nami je hodila v hribe ob prostih dnevih in nas vzpodbudila, da smo planinske podvige opravljali tudi sami. Kar nekaj dijakov iz njene skupine je postalo mladinskih vodnikov.

Marija je že pred štiridesetimi leti skrbela za zdrav način prehranjevanja in življenja, o katerem se takrat še ni veliko govorilo. Nekoč naju je z mojo prijateljico povabila k sebi domov, kjer nama je pokazala napravo, s katero si je vsak dan stiska svež korenčkov sok in ob tem povedala, zakaj je uživanje tega dobro in koristno. Lahko rečem, da je s svojim zgledom prispevala kamenček v mozaiku, da je moj način življenja takšen kot je, da je gibanje zame ključnega pomena ter da se zavedam, da moram na prvem mestu sama skrbeti za zdravo telo in zdrav duh, saj nič ne pride samo od sebe. Svoje znanje in izkušnje poskušam, vse od nastopa svoje prve službe, tudi sama prenašati na mlajšo generacijo, k takemu načinu življenja spodbujam svoje otroke ter mladino, s katero se družim na planinskih izletih in orientacijskih tekmovanjih. 

Z Marijo sem bila zadnjič skupaj na izletu torkarjev letos spomladi, ko sem se jim pridružila pri vzponu na Šentvid. Ob spustu, pri križu, kjer so se naše poti ločile, je ob slovesu stopila k meni, mi stisnila roko, in rekla: »Nuša, čuvaj mi naše planinsko društvo.« Obljubila sem, da bom. Obljubila sem, da se bom potrudila, da bo društvo živelo, nudilo našim članom pester program aktivnosti, predvsem pa, da bomo naše poslanstvo prenašali naprej na mlajše rodove.

 

 

                                                                                  Anica Hribar, predsednica PD Brežice


Kalška gora (2047 m) in Skuta (2532 m) (13.-14.8.2017)

Sara Gregl, 23.08.2017 | Gorništvo | Poročila

Na vrh

Vse se je začelo z vzdevki »Skuta, Skuta, Skutica«, da sem začela razmišljati o tej mogočni Skuti. Nekaj let je minilo, saj so vsi govorili, da je kar zahtevna in ne le tako enostavna kot je mazanje istoimenskega mlečnega produkta na kruh. Pa se je zgodila, dala sem jo na plan za letošnje leto in osvojili smo jo, plus še Kalško goro :).  

Jutranje ure niso več moja svetla točka v življenju, vendar sem se po treh urah spanja tako z lahkoto zbudila, kot že dolgo ne. Dolgoletna želja in gore so poklicale, mi smo slišali in se odzvali :)! Ko smo se peljali mimo Žagane peči sem se spomnila kako smo v taboru plezali po tisti skali in bili pogumni, bolj kot smo nekateri pogumni sedaj. V primeru, da slučajno ne bi bila jutranja kava dovolj, da nas prebudi, je bila zagotovo dovolj vznemirljiva vožnja do izhodišča. In že smo štartali :)! Pot nas je po lovski stezici, ki je kar lepo uhojena, vodila do lovske kočice ter nato vse do kamenja in ruševja pod Kalškim grebenom. Do poti za Kalško goro pa zdrav razum, saj smo brezpotju dali pravo definicijo, hoja po predelu kjer ni poti. Če jih že nismo videli, smo pa sami bili kot eni gamsi in že smo se znašli na delu poti skozi Kalški greben do Kalške gore. Na vrhu je sledilo hitro fotografiranje v čeladah s kančkom inspiracijskega poziranja zaradi markantne Skute v ozadju, katera nas je čakala naslednji dan. Pot do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, kjer je bila rezervirana topla postelja, če smo poetični, je bila nadvse polna emocij. Menim, da si nihče ni predstavljal da bo ta izlet tako poln lepih kot malce slabših besed, ki niso za mladoletnike, na predelih kjer so klini in skala, saj smo že malce pozabili kako je v takih predelih gora. Pot je bila lepo zavarovana, samo nekaterim, ki smo malce manj vešči takega terena je povišala srčni utrip in zaradi tega, smo bili že prav smešni in s tem povzročili še boljšo voljo pri ostalih. Nasmeh je bil zagotovljen, nagradni ajdovi žganci (kljub prošnji v koči) pa niso bili zagotovljeni. Kdo vse zameri koči poleg mene še? Mislim da polovica naše ekipe. Preostanek popoldneva je minil v igranju igre Ena in mojem ponavljajočem stavku: »Kuk se mamo dobr! Prav pogrešala sem to :)!«. Za našega (skoraj) desetletnika in glavnega vodnika je bilo popoldne še naprej obarvano v osvajanju višincev, najvišje gore Kamniško-Savinjskih Alp, Grintovca. Ko smo mladi in starejši lepo polnili baterije za Skuto, sta ostala naredila podvig ob katerem smo obnemeli. Definitivno bi šli na Grintovec tudi mi, če se nam ne bi lani zameril zaradi dolgočasne poti nanj (skala, skala, zeleno, skala, kamen…) ali pa je bil to le izgovor, ker smo bili utrujeni :)? Za nekatere je noč minila v sladkih sanjah, za druge v bedenju, za nas tretje pa v mišičnih krčih.
Zjutraj nas je pozdravilo sonce in dan se je začel božansko. Naš najmlajši udeleženec je potreboval le še dodatno spodbudo in že smo osvajali pot proti Skuti. Bila je tako daleč, tako mogočna, a z vsakim korakom bliže. Bivak pod Grintovcem je nekaterim že porajal misli o podaljšanem jutranjem spancu, a nismo prišli za to tja, prišli smo osvojiti Skuto, če že nismo imeli skute za zajtrk. Tudi če izbereš manj zahtevno pot do vrha, se moraš za osvjitev potruditi, poprijeti skalo in paziti na korak. Malo smo »poskalali«, naredili nekaj korakov več, da se ne bi prehitro končalo to doživetje (udeleženci že vejo o čem se gre :D) in vrh je bil pred nami in kmalu tudi pod nogami. Seveda izvirnih fotografij tudi tukaj ni manjkalo, saj je potrebno tudi kaj kje objaviti. Pot navzdol je po predelu katerega smo se pri vzponu najbolj bali, minila najhitreje. Sonček je bil pa ni bil, žgancov pa še vedno pri koči NI BILO. To jim zamerim! Pot do avtomobila pa verjetno veste kakšna je od Cojzove koče do tovorne žičnice, kačje dolga in pošteno spuščanje, koleni »uživata«.

Na dvodnevnem izletu spoznaš ljudi, povežeš se z njimi in imel bi jih na vsaki turi, priznam. Najlepše pa je, ko se dan po okrevanju srečaš v Termah Paradiso in veš, da bo tvoj dan še lepši, saj te spet preplavijo vsi tisti izjemni občutki z izleta. Skuta je bila moja dolgoletna želja in ta izlet je bil zame eden od najbolj iskreno iskrivih zaradi vzdušja, zaradi njih, katere vodim na izlete in kateri pazijo name v skalah, ko sama več ne vem kam stopiti.

Dragi moji, hvala vam :)!

P.S.: Za zamudnike bo drugo leto ponovljen dvodnevni izlet z enakima vodnikoma, le nova gora, ne zamudite :)!

P.S.2: Podoživite izlet skozi galerijo fotografij, ki ni skromna. Čaka vas 101 fotografija :)


Potepanje po Veliki planini (11.6.2017)

Sara Gregl, 21.06.2017 | Gorništvo | Poročila

Na vrh

Za letošnje pohodniško leto sem predlagala tudi nekaj izletov, ki temeljijo bolj na druženju, kot na celodnevni hoji, saj sem mnenja, da nam manjka sproščenosti in povezovanja. Seveda pridejo na vrsto tudi izleti, katerim vzponu ni ne konca ne kraja in da trajajo še kakšen dan več. Ko sem prejšnjo nedeljo z veseljem povedala, da je razlog višjega izhodišča namensko potepanje (več le tega in manj naporne klančine), dobim vprašanje: »Se ti ne ljubi hoditi?« Ne da se mi ne ljubi hodit, začutila sem, da bi rada letos se bolj povezala z udeleženci in jim tako kot sebi ob natrpanih delavnikih ponudila izlete, ki so sproščeni in lahkotni. Prvi v nizu je bilo nedeljsko potepanje po Veliki planini J! Nedelja je bila kot naročena za pohajkovanje, malo sončka, malo oblačkov, dobra volja udeležencev in rožice za ljubitelje cvetja. Štartali smo pri gostišču Kranjski Rak in se po »daljšnici« mimo planine Kisovec povzpeli do Male planine, kjer smo vsi ljubitelji kislega mleka in ajdovih žgancev prišli na svoj račun. Jaz sem bila že na tej točki srečna, čeprav je pihalo, je bilo srce srečno, želja izpolnjena J! Potepanje smo nadaljevali do najvišje točke Velike planine, s še vmesnim postankom na štruklčkih. Sonček je grel, korak je bil lahkoten in beseda je tekla. Ura se je obračala in iz še tako kratke razdalje, smo si naredili časovno daljšo, saj nas je omejevala le noč, katera nas niti ob prihodu domov še ni dohitela.

Zame je bil to eden od lepših odvodenih izletov, saj nam manjka sproščenosti. Manjka tudi povezovanje med seboj in s samo naravo.

Naslednji izlet s poudarkom na druženju je po upoštevanem predlogu udeležencev Šmarna gora z Grmado, vendar šele v decembrskem času, do takrat pa bomo osvajali tiste zgoraj omenjene daljše klančine J.

Vodnica Sara

 

 


Dvodnevni izlet na Lisco (948 m)

Sara Gregl, 05.05.2017 | Gorništvo | Poročila

Na vrh

Pravijo, da so dvodnevni planinski izleti posebno doživetje, predvsem zaradi doživetij v koči. Mi smo vzeli to dobesedno in le ne zaradi koče, temveč tudi zaradi poti je bilo novo in posebno doživetje za vsakogar. Marsikdo se je verjetno vprašal ali izlet na Lisco sploh bo. Priznam, še sama sem se to spraševala celo pot, ko sem se v petek zjutraj vračala iz pošteno deževne Ljubljane. Pa smo šli, dobesedno v nepredvidljivo vremensko situacijo, a pogumno, samozavestno. Prav vsi prijavljeni so prišli na zbirno mesto (29 udeležencev), nihče se ni ustrašil nestabilne vremenske napovedi. Naša volja in želja sta bili neustrašni, a žal ne nepremočljivi. Po dobri uri bitke z nevihto in prvo pomočjo vseh nepremočljivih reči smo si rekli: »Teleportirajmo se v kočo in se imejmo fajn!«. Priklicali smo prevoz in že smo bili v koči, na toplem J! Preostanek dneva, ki ga je bilo zaradi spremembe načrta izleta veliko, je bil namenjen zabavi zunaj in znotraj. Saj ne, da nas je po četrti uri sonček že pošteno grel in sladoled je zares sedel. Na neustrašen začetek izleta so spominjala le mokra oblačila in obutev, ki so se že sušila pri peči. Popoldne je zaznamovalo igranje zunaj na igrišču, na igralih ter razlikovanje okolice. Dan smo zaključili s skupno večerjo katero smo pripravili otrokom, mleko v kombinaciji s ponudbo kot jo imamo doma (kosmiči dveh vrt, muesli, čokolešnik). Preostanek je bil namenjen družabnim igram ter navezovanju prijateljskih stikov. Naslednje jutro po sončkovem pozdravu, smo se ponovno podružili pri skupnem zajtrku in se odpravili na pot. Pot nas je vodila vse od Lisce do Lovrenca, saj je to ostal cilj še od prejšnjega dne. Pa ne glede na dolžino poti, je bilo časa na pretek in izlet je potekal več kot sproščeno. Na Bregu smo pričakali vlak veseli, da je izlet uspel in da smo se odločili ga vseeno izpeljati, a tudi rahlo utrujeni, kar se je videlo na najmlajših nogicah J.

Če se ne spomnim prvega izleta na Lisco, se tega definitivno bom za zmeraj. Cilj je bil dosežen, otrokom smo približali planinstvo in to le s tem da smo doživeli vse in jim dali prosti čas za igro na vrhu. Kako malo je včasih potrebno, da ob natrpanem urniku postanemo srečni J! Dvodnevni izlet, ki bo ostal vsem še dolgo v spominu.

P.S.: Slovnične napake so lahko prisotne, saj si s slovenščino v šoli nisva bili ravno na »ti«. Pomembno je, da začutite doživetje, katerega smo doživeli J!

Vodnica Sara


Pohod po Brežiški planinski poti

Jože Lovenjak, 06.04.2017 | Gorništvo | Poročila

Na vrh

Pohod je bil izpeljan v nedeljo, 26. 3. 2017, s pričetkom ob 9. uri od cerkve na Čatežu in zaključkom ob 15.30 na isti lokaciji.

Pohod je organiziral Upravni odbor Planinskega društva Brežice, najbolj zaslužni, za odlično izpeljavo pa so naši markacisti, vodniki in posamezni člani Upravnega odbora.

Na prvem mestu velja pohvaliti našega markacista in vodnika Martina Slovenca, ki se je ves teden pred pohodom trudil, da je očistil pot in jo označil na mestih, kjer so stare markacije in kažipoti zbledeli ali manjkali. Pri delu mu je pomagal naš zvesti markacist in fotograf Mehmed Tokič. Martin je v nedeljo naše udeležence pohoda tudi vodil in določal primeren tempo hoje, tako da so vsi naši pohodniki turo zmogli in uživali v medsebojnem klepetu, druženju ter opazovanju prebujajoče narave.

Za rep 56 članske odprave pohodnikov je z ravno prav vzpodbude skrbel markacist Milan Tomič, vmes pa so udeležencem pomagali ostali vodniki, ki so se odzvali tokratnemu vabilu za sodelovanje. To so  Toni Hribar, Franci Petelinc in Nuša Vanič, ki so z vodniško vzpodbudo pomagali pri premagovanju posameznih strmih vzponov najšibkejšim udeležencem pohoda.

Posebna zahvala velja tudi našima Verici in Jožici, ki sta poskrbeli za topel sprejem pohodnikov, predvsem pa odličen čaj, ki nas je čakal pri Martinovih. Dobre rožice sta nabrali, zato je njuna čajna mešanica pričarala pravo planinsko vzdušje.

Dan je bil sprva oblačen, kar pa ni moglo pokvariti čudovitega vzdušja ob pogledu na množico pomladanskih rožic, ki so nas spremljale na naši poti. Posebej čaroben je bil pogled na južni strani Šentvida, kjer so se v celoti razcvetele češnje na zaraščajočem se travniku. Narava se prebuja z vso življenjsko silo, zato tudi pohodniki ob tem nismo mogli ostati ravnodušni. Da smo blizu muhastega aprila, nas je narava opozorila ob sestopu s Cirnika, saj nas je oblak za dobrih deset minut zasul z drobno sodro in kapljicami dežja. Po odličnem kosilu, ki so nam ga pripravili na turistični kmetiji pri Martinovih na Globočicah, smo se podali v pomladno zelenilo nazaj proti Čatežu. Dan smo zaključili v čudoviti sončni kopeli. Kaj hočemo več?

Lepo, vsekakor priporočam, da se prihodnje leto ponovno snidemo.

                                                                                  Anica Hribar, predsednica PD Brežice


Sarini vtisi iz pohoda z mladimi na Bohor

Jože Lovenjak, 22.03.2017 | Gorništvo | Poročila

Na vrh

Nekaj vtisov Sare Gregl iz sobotnega izleta na Bohor. Slikice so pripete v galeriji......


Občni zbor PD Brežice

Jože Lovenjak, 15.03.2017 | Društvene zadeve | Poročila

Na vrh

Na spletni strani Posavskega obzornika je bila na 9. strani objavljena obširna reportaža iz zbora članov Planinskega društva Brežice. Povezava na izdajo obzornika je pripeta spodaj: https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2017/0517

Priložen je tudi govor nove predsednice društva Anice Hribar.