NARAVOVARSTVENI IZLET V KRAKOVSKI GOZD

V SOBOTO 6. 4. 2024 je Odsek za varstvo gorske narave PDB organiziral izlet v Krakovski gozd.

Izleta se je udeležilo 5 članov planinskega društva.

Izhodišče  pohoda je bilo pri gostilni  Žolnir v Kostanjevici na Krki, od koder smo se z avtomobili odpeljali do Leničevega doma v Krakovski gozd, kjer smo se pridružili številnim pohodnikom 25.tradicionalnega vodenega pohoda po 8 km dolgi krožni Resslovi poti v Krakovskem gozdu.

Krakovski gozd je največji nižinski poplavni gozd pri nas, saj obsega 2500  hektarjev površine. Spoznali smo ga s sprehodom po nekoliko spremenjeni trasi Resslove poti, ki povezuje slikovita gozdna mokrišča, pragozd in poplavne travnike ob reki  Krki. Pot skozi Krakovski gozd se imenuje Resslova  pot in je dobila ime  po češkem gozdarju Josefu Resslu, ki je v 19. st. Krakovski gozd premeril in prehodil po dolgem in počez, ga popisal , izmeril in označil, pa še ladijski vijak je izumil. Sprehod po gozdu so popestrili poznavalci ptic, dvoživk, rastlin, gozda in lokalne zgodovine iz Zavoda za gozdove, Zavoda RS za varstvo narave in Društva za opazovanje ptic. V središču gozda smo videli del edinega slovenskega pragozdnega ostanka, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat v izmeri 40,5 hektarjev površine. V gozdu živi 112 vrst ptic med katerimi je edino gnezdišče malega klinkača in orla belorepca. V mokriščih domuje 15-19 vrst dvoživk.

V tišini gozda smo prisluhnili petju ptic in s pomočjo strokovnjaka za to področje ugotavljali vrste pojočih  ptic.

V gozdu so se bohotila tudi do 200 let stara drevesa hrasta doba, opazili pa smo tudi veliko črne jelše in belega gabra. Močvirska logarica iz rdečega seznama ogroženih vrst rastlin  je žal že odcvetela, vendar smo  osamljen primerek le še uspeli videti. Na najnižjem delu mokrišča smo opazili večje število poletnih velikih zvončkov. Zacvetela je tudi navadna kalužnica, ki nas je ves čas poti razveseljevala s svojimi lepimi rumenimi cvetovi. Strokovnjaki ugotavljajo, da se gladina vode v mokriščih zadnja leta  zmanjšuje, hrast dob se samodejno ne pomlajuje in se njegovemu obstoju dolgoročno v enakih klimatskih pogojih ne piše dobro. Izvedeli smo tudi ,da je v mesecu maju omejen vstop v Krakovski gozd zaradi gnezdenja številnih ptic.

Izlet je bil zelo  poučen , veliko novega smo izvedeli in še  več lepega videli v že dokaj dobro prebujeni naravi.

 

Tončka Tokić

---

Korošica aprila 24

Tura na Korošico se je zaradi izredno toplega vremena spremenila v pomladanski izlet, poln cvetja, modrine in sonca, zaradi gnilega snega pa je bila naporna kot v najhujši zimi. Tudi planinci se bomo morali prilagajati velikim spremambam vremena. Stare izkušnje niso več zanesljive.

---

oohod Nnihancev na Šmarno goro

Jutro je nakazovalo lep dan. Nebo je bilo obarvano z rahlo roza barvo, ki je prehajala v modrino, pod to barvito zaveso pa se je že obledela luna spogledovala s prvimi sončnimi žarki.

Ni bilo več časa, kajti vlak ne čaka, pa čeprav sem imela karto v žepu. Na železniški postaji je bila naša skupina deležna pogleda, skoraj vsakega mimoidočega. Verjetno so nam bili kar malce nevoščljivi, da si lahko privoščimo pohode, kajti večino je čakala služba ali pa šolske klopi. V Ljubljani smo presedli na bus in se odpeljali do Tacna. Oprtali smo si nahrbtnike in šli proti Grmadi. Pot se je vztrajno vzpenjala in kmalu smo občudovali Kranj, ki  je ponosno razkazoval svojo obsežnost. Pot je bila razgibana, kajti menda ni bilo drevesa, katerega korenine bi bile pokrite z zemljo. Prispeli smo na  Grmado, kjer smo imeli zelo kratek postanek. Ime tega vrha verjetno izvira še iz turških časov, ko so domačini zakurili ogenj v opozorilo na turški napad. Spustili smo se po isti poti do smerokaza za Šmarno goro. Po cesti smo ponovno pridobivali višino in prišli do zvona želja. Seveda sem se ustavila in kar z muko pozvonila, ker me sprva ni hotel ubogati. Veter nam ni nič prizanašal, tudi naš kot, katerega smo si izbrali za malico, je lepo hladil. Nekaj časa smo vztrajali, potem pa smo pospravili in se spustili na izhodišče.

         Avtobus nas je čakal in odpeljali smo se proti Ljubljani. Tudi vlak je že bil na postaji in tako se je naš pohod zelo hitro končal. 

   3.4.2024                                 Nada Opravž

  

---

Pohod Navihancev na Sinji vrh

Obisk primorskih planin

---

Čistilna akcija

 

Planinsko društvo Brežice že vrsto let konec marca naredi veliko čistilno akcijo s katero očistimo ter uredimo naše planinske poti. Tudi letos v petek 22 marca 2024 smo se zbrali na Čatežu ob Savi, da uredimo Brežiško planinsko pot. Varuhi gorske narave pri PD Brežice so poskrbeli za vreče v katere smo ločeno zbirali odpadke (hvala Komunali Brežice za podarjene vreče). Razdelili smo se v tri skupine.  Ena skupina se je podala na pot do Svetega Vida in naprej do Žejnega, druga skupina pa je očistila pot od Čateža čez Mrzlavo vas do Globočic. Tretja skupina je pobrala smeti od Sobenje vasi do Cirnika in nato naprej do Globočic. Istočasno so markacisti osvežili markacije in odstranili padlo drevje na celotni Brežiški planinski poti, da ne bi oviralo pohodnike pri varni hoji. Zelo smo veseli, da je smeti vsako leto manj. Članom Planinskega društva Brežice hvala za udeležbo na čistilni akciji zaradi katere naše poti ostanejo lepo urejene in čiste. Vsem pohodnikom, ljubiteljem narave želimo varen korak na poti.

Meho Tokić

---

Izlet na Slavnik 16.3.

S kombijem smo se odpeljali do vasi Skadanščina, kjer smo parkirali kombija. Ob cesti je bilo veliko rumeno cvetočega drena. V koloni smo krenili proti vrhu, kamor smo prispeli po 1h 45 min hoje. Najprej smo šli na vrh potem pa v kočo, kjer smo se okrepčali z dobrotami njihove kuhinje. Ogledali smo si še malo zamegljen pogled do Trsta in Kopra. Vrnili smo se krožno po drugi poti čez Mala vrata. Ob poti je bilo ogromno oblačil od beguncev, ki so pred nami hodili proti Italiji. Za povratek smo potrebovali 2 h 15 min, ki je v prijetni družbi hitro minilo.

Toni Hribar

---

Pohod Navihancev v Samoborsko gorje

 Po samoborskem hribovju
 Danes smo imeli pohod v tujino. Do malo obmejnega prehoda v Slovenski vasi in proti Japetiću. Parkirali smo pri »Šoićevi hiži« in se odpravili.
Pot je zelo razgibana, menja se spust in vzpon in kmalu se nam je priključil štirinožni pohodnik. Ko smo prišli v vas Lipovec, pa nas je pričakal že drugi  in tako sta nam delala družbo vse do zadnje vasi, kjer pa smo dobili za spremstvo še tretjega kosmatinca. Seveda smo se počutili varne ob tako močni zasedbi. Nabirali smo kilometre, nihče od njih pa ni kazal zanimanja, da se bi vrnil domov. Mi smo vedeli, da bo naša pot krožna in dolga, zato smo poskusili tudi z močnimi besedami. Dva sta vendar razumela, eden pa se nam je po nekaj kilometrih ponovno pridružil in nas spremljal  do vrnitve. Vse do slapa Cerinski vir smo hodili ob potočku, ki nas je pomirjal s svojim  žuborenjem in obenem preizkušal naše spretnosti. Morali smo ga namreč prečiti zelo pogosto, tudi po trikrat na dolžini nekaj deset metrov. Od slapu navzgor pa po zelo visokih stopnicah in po gozdni poti naprej, vse do planinskega doma Žitnica na Japetiću 815m. Na soncu smo si privoščili malico potem pa naprej. Naslednji vrh je bil Stražnik 708m in še uro in pol naprej do doma Ošterc 621km. Potem pa večina poti  večji ali manjši spust in tako prišli do izhodišča.
Pot je bila kar dolga, sonce pa nas je lepo grelo, kajti v senci in ob vetru je bilo kar hladno. Poslovili smo se od našega spremljevalca in se odpravili domov, še prej pa malo posedeli  v Jesenicah na potrebnem črnem užitku.

 Nada Opravž                                                       21.2.2024                     

---

Pohod Navihancev na Zasavsko sveto goro

Današnji pohod smo začeli na žel.postaji v Brežicah. V klepetu smo pozabili na čas in bili kar presenečeni, da smo tako hitro prispeli v Zagorje.

Za tem smo šli še na avtobus, še hitro na skodelico kave in pot pod noge. Sprva po cesti, potem pa na pot skozi gozd, čez travnike in po gozdni cesti navkreber. Počasi, a vztrajno se je pot dvigala in tako smo pridobivali na višini. Kako sem bila vesela tablice, na kateri je pisalo Zasavska sv. Gora - 15 min., kako lepe številke. Koča res ni bila odprta, a vse potrebno je bilo takoj na mizi. Podprli smo si rebra, da nam niso lezla skupaj, se še malo oddahnili po hrani in ponovno na pot, tokrat na žel.postajo Sava.

Imeli smo veliko srečo, nič načrtovanega, a vlak za Brežice je že prihajal na postajo. Posedli smo se na prva prosta mesta in besede so počasi zamrle, predali smo se gledanju pod kožo.

 

Nada Opravž                          7.2.2024

---

Letni zbor članov PD Brežice

---

Pohod Navihancev po bizeljskih gričih

Danes smo se podali iz parkirišča na Bizeljskem, proti sv. Vidu.

Seveda smo se še prej ustavili za žig in tisto omamno temno tekočino. V zgovorni debati smo prišli do sv. Vida, kratek postanek za požirek čaja in naprej. Beseda da besedo rečejo in pred nami se je že ponosno kazala cerkev na Gorah. Še spùst navzdol in nekaj ravnine in občudovali smo bizeljski grad. Kmalu za tem je sledila malica, malo oddiha in proti Bukovju in čez Drenovec do avtomobilov. 

Vreme je bilo kot naročeno za pohod, ne premrzlo, ne prevroče, tako kot si bi želel.

 

Nada Opravž                          24.1.2024

---

Zimski Snežnik

Nekaj utrinkov iz zimskega Snežnika je zabeležil Ivan ROŽMAN.

---

Pohod Navihancev po Sromljah

Začelo se je novo leto in tako naši na novo postavljeni cilji.

Kot prvi pohod v letu, je pohod v bližnji okolici. Danes smo hodili po Curnovcu, Sromljah, Sopoti, Orlici in ponovno v Curnovec. Mija nam je odprla vrata svojega doma, kjer smo imeli malico in potem še torto, kajti naša skupina je stara že pet let. Rojstno dnevno slavje smo kar lepo raztegnili v popoldan. 

Začetek je bil lep, sonce pa nam ga je še polepšalo. Ko bi še velikokrat bilo tako.

 

10.1.2024               Nada Opravž

---

18. Po poti slovenskega tolarja

18. pohod po poti slovenskega tolarja

 Sobota 13. 01. 2024 planinci planinskega društva Brežice smo nadaljevali s tradicijo pohodov. Mimo Rakonce smo se po grebenski povzpeli do obeležja slovenskega tolarja na Velikem vrhu(701m) nad Osredkom. Po krožni poti čez Presko in Pusti vrh smo se vrnili na Osredek. Imeli smo čudovite razglede na Veternik, Boč, Donačko…

Na začetku pohoda je vse prisotne pozdravila podpredsednica PD Brežice Danica Fuks in pobudnik postavitve pomnika Ivko Godler. Pohoda so se udeležili  pohodniki iz cele Slovenije. Največja skupina pod vodstvom Slavice Laznik je prišla iz Škofije loke. Po kratkem nagovoru se je kolona okrog 100 pohodnikov napotila proti Velikem vrhu. Na poti pri stavbi krajevne skupnosti Osredek so domačini pripravili postojanko s prigrizki in toplimi napitki. Prisotne pohodnike sta nagovorila predsednik KS Osredek Jože Okrošek in županja občine Kozje Milenca Krajnc.

Ob prihodu na vrh je zadonela slovenska himna pod vodstvom nekdanjega župana občine Kozje Andreja Kocmana. Vzeli smo si tudi čas za vpis v pohodno knjigo in skupinski posnetek pri pomniku.

Na zaključku so člani PD Brežice pripravili za vse pohodnike okusno malico. Bilo je lepo druženje v lepem in sončnem vremenu. Druženje se je nadaljevalo do poznih popoldanskih ur.

Meho Tokić

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Naš današnji pohod na Cirnik in tako uspešno zaključili plan letošnjega leta. Ob tej priložnosti, pa smo nazdravili vsem članom, ki so rojeni v drugi polovici leta.

---

Kuna Gora, Hrvaško Zagorje

Z zimskimi meseci se planinski cilji spustijo s skalnatih vrhov na lažje dostopno gričevje in sredogorje. V PD Brežice zaradi bližine pogosto obiščemo hrvaške vrhove. Zato smo za enega od decemberskih izletov izbrali greben med Pregrado in Desinićem. Začeli smo s Kuna Goro in končali na čudovitem gradu z najlepšim razgledom, pod katerim je ena najboljših zagorskih gostiln Grešna Gorica.Izlet po Zagorju se mora končati z zagorskimi štruklji.

---

Portugalski Camino

PLANINSKI VEČER

 

V sredo, 22. novembra 2023 se je odvijal planinski večer  v prepolni sejni sobi Upravne enote Brežice.

Na zanimivo 300 km dolgo POT »Portugalski Camino«  iz Porta v Santiago de Compostela  sem  v besedi in sliki popeljala planinske prijatelje, katerim so se pridružili tudi naši najbližji, sorodniki in prijatelji, ki  so želeli z nami podoživeti to čudovito pohodniško izkušnjo.

Seka Lorenci, Stanko Kokal in jaz smo se podali na 3-tedensko POT od 25. aprila do 15. maja letos. Prisotne sem popeljala  skozi zgodovino, verska izročila, od naših priprav na POT do prehojene poti  in nadaljevanje potovanja na »konec sveta«, skozi naše občutenje Camina do srečne vrnitve domov.

Prisotni niso skrivali navdušenja, saj so nas nagradili z bučnimi aplavzi. Hvala vsem, ki ste ta prijeten večer preživeli z nami.

Vida Tomše

---

Pohod Navihancev na Žusem

Zbrali smo se za blagovnico in se odpeljali čez Golobinjek, Virštanj, Hrastje v vas Javorje, kjer je bilo izhodišče za Žusem.

Kar hitro smo se skrili v gozd in se  vzpenjali proti cilju. Pred tem so nas pričakale za pokušino še jeklenice in klini.

Ni bilo pretežko, zato smo kar mimogrede bili na vrhu. Stolp Ljubezni je res lep in privlačen, vendar ne dovolj, da se bi povzpela nanj, kajti bilo je kar hladno, veter pa je to še okrepil. Na hitro smo poiskali malo zaveterja, popili obogaten čaj in po panoramski poti nazaj. 

  Tokrat smo malicali po povratku, kajti med potjo ni bilo pravih pogojev, ker pa smo tako dolgo vztrajali, smo lahko jedli  kot gospodje-za mizo, gospa pa nam je še servirala kavo.

---

Sprehod ob Korani

Jesenski izlet PD Brežice na Koransko planinsko pot (KPP).

---

Pohod Navihancev na Menino planino

  Menina planina

 

Sedaj so dnevi že krajši, zato smo se kar ob 6 uri podali na pot. Naš cilj je bil Gornji Grad in za tem Menina planina.

     Že od daleč se nam je prikazoval zvonik in del poslopja cerkve sv. Mohorja in Fortunata, kar je nakazovalo, da je pred nami velika cerkev. Parkirali smo blizu in si jo na hitro malo ogledali. Res je velika, kajti bila je večkrat dozidana in obzidana, kar je nekaj tudi še ohranjenega, leta 1461 pa je prišla v last novoustanovljene ljubljanske škofije. V tistem času je bila to največja cerkev in zato razglašena za stolnico.

   Nadaljevali smo pot naprej in kar kmalu prišli v gozd, kateri nam je nudil zaveterje skoraj celo pot. Smerokaz nas je usmeril čez Semprimožnik - 3 ure. Pot je bila strma, le tu pa tam je popustila za nekaj deset metrov. Prišli smo do razpotja dveh poti in mi smo izbrali čez Ovčji stan. Glede strmine verjetno ni razlike, smo pa pustili odprto možnost, da se vrnemo po drugi poti. Koča ni bila odprta, zato smo malicali kar na terasi, ker se nam je zdelo, da tam najmanj piha. Kljub temu sem oblekla vse, kar sem imela sabo, tudi kape in rokavic se nisem sramovala. Zaradi vetra naš postanek ni bil dolg in odšli smo nazaj po poti čez Jesp -2,5 ure. Prišli smo na lepo gozdno cesto in izkoristili brezskrbno hojo, ker ni bilo potrebno paziti kam boš stopil in kaj je pod mokrim listjem, da ne zdrsneš. Zato se je naša pot za pol ure tudi podaljšala. Še malo čez gozd in že smo bili na cesti.

Pri povratku nas je še pričakal sonček, vendar se ni oziral na nas, držal se je svoje poti v zaton, nas pa prepustil gostemu prometu in avtomobilskim žarometom.

 

    9.11.2023                       Nada Opravž

---

Od Vrbe, Breznica, Doslovče, Rodine in nazaj do Vrbe

Odpeljali smo se na Gorenjsko v Vrbo. Ogledali smo si spomenik in rojstno hišo dr. Franceta Prešerna.

Pot nadaljevali do Doslovč, tu se je rodil Franc Saleški Finžgar. Prečkali nekaj travnikov in prišli do vasice Rodine.

Ogled hiše Jalna in Markove cerkve v Vrbi in nazaj do kombija. Lepo vreme nas je spremljalo celo pot.

 

Kržan Olga

---

Po poteh brežiške čete - 47 pohod

Tudi letos je PD Brežice sodelovalo pri tradicionalnem spominu na dogodke iz druge svetovne vojne. Za Občinski praznik Občine Brežice se v sklopu prireditve organizira tudi pohod po poteh Brežiške čete, tokrat že tradicionalni 47 po vrsti. Pohoda se je udeležilo 37 pohodnikov.

---

Pohod Navihancev na Donačko goro

Ppohod na Donačko goro

 

Za pet minut malo dežja, potem je prenehalo in pred vrhom smo že imeli sonček. Odprl se nam je lep razgled na bližnjo in daljno okolico. Donačka- 884 m je zanimiva, ker ima dva skoraj enaka vrhova. Mi smo osvojili samo enega, ker so se nad nami začeli združevati temnejši oblački. Spustili smo se nazaj do Rudijevega doma, pomalicali in proti Rogatcu, kjer smo imeli avtomobile.

  Bila je  lepa in ne pretežka pot. Za nagrado pa smo nabrali še kostanj. 

 

  25.10.2023                       Nada Opravž

---

Pohod navihancev do Orožnove koče

    Orožnova koča na planini za  Liscem

       Z vlakom do Ljubljane in z avtobusom v Bohinjsko Bistrico.

 Pot  nas vodi čez vas Ravne do smučišč in potem po kamnitem kolovozu, če lahko tako rečem in po prijetnejši poti čez gozd. Večino poti je nad nami ponosno bedel Triglav. Nekaj časa, ker smo imeli možnost, smo hodili po gozdni poti, kjer smo prečili nekaj kolovozov in proti koncu je sledil strm vzpon skozi gozd in obilo skalovja.  

     Orožnova koča se nahaja pod pobočjem Črne prsti na planini pod Liscem, baje je na tem mestu stala prva planinska koča v Sloveniji že leta 1894, ki pa je žal pogorela in so čez dobrih 50 letih postavili novo. Od koče je lep pogled na Črno prst-1844m, bližnji Lisec-1653m. Po okrepčilu in majhnem počitku smo se odpravili v dolino. Na informacijski tablici je pisalo 2,5 ure in res je bilo tako.

        Kmalu smo imeli avtobus, izstopili smo v Lescah in na hitri vlak do Sevnice, kjer smo si povrnili nekaj izgubljene tekočine in potem na navadni vlak, da smo lahko izstopili v Brežicah.

 

         11.10.2023                                                                                                     Nada Opravž

---

Tradicionalno srečanje starejših planincev MDO Zasavja

V četrtek 5. oktobra 2023 v Koči na Kopitniku je bilo prijetno druženje starejših članov Planinskih Društev zasavja.

---

Pohod Navihancev na Dobrčo

  Koča na Dobrči

 

Naš današnji cilj je koča na Dobrči -1478m. Skoraj celo pot nas je omejevala megla, a za nagrado nas je pričakal sončen Tržič. Njegovi bližnji vrhovi pa so se s svojo belino zrcalili v prvih jutranjih žarkih, kot da so še vedno obdani s snežno odejo.

Kmalu smo se pripravili za pohod, kajti temperatura ni dovoljevala počasne priprave. Prehodili smo nekaj tržiških ulic in se ob robu gozda podali  proti cilju. Pot nas je vodila čez gozd, kjer je bila na debelo posuta s smrekovimi iglicami, nekaj jo je bilo lepo uhojene, nekaj pa tudi kamnite. Vzpenjala se je več ali manj strmo, tako do smo morali večkrat počiti, zajeti sapo in naprej. Sam vrh Dobrča-1634m se nahaja  med Begunjami in Tržičem, koča pa stoji na robu južnega pobočja. Prispeli smo do koče v času, kot so nas obveščali smerokazi. Razgled je bil kar dober, vendar ne tako čist, kajti v dolini je bilo malo megle. Kljub temu smo videli Triglav, katerega vrh je prekrival manjši oblak, spodaj Begunje, med tem, ko smo Storžič in Tolsti vrh občudovali že pred prihodom. Po malici smo  brez odlašanja naredili še nekaj fotografij  za  spomin in spustili smo se proti dolini. Previdno smo stopali po premikajočem se kamenju, kajti takšnega terena ni za podcenjevat in kljub vsemu  hitro prišli nazaj. Po vsej tej višinski razliko sem z veseljem sedla v avto in pot proti domu je bila vedno bolj prijetna.

Ja res tisti rek drži, povsod je lepo, doma pa najlepše, a kljub vsemu, komaj čakam drugo pohod.

 

 

               28.9.2023                                                                                             Nada Opravž

---

Pohod Navihancev po 1. in 2. etapi Julijane

 Pohod Navihancev po  1.in 2. etapi Julijane

Tako, končale so se počitnice in nadaljujemo z našim planom pohodov, to je Julijana.

Vlak, avtobus in prispeli smo v Kranjsko goro. Hitro smo poiskali kotiček kjer smo popili kavico za vzpodbudo in krenili na pot. Prvi naš smerokaz je bil Srednji vrh. Po gozdnih poteh in kolesarski poti, nekaj tudi po Jakobovi in tako naprej vse do Mojstrane. Večji del poti nas je s svojim žuborenjem hrabrila Sava Dolinka. Odpirali so se nam lepi pogledi na Zgornje savsko dolino in strmo belo gorovje. Vremenska napoved je bila zelo slaba, vendar z nekaj sreče in rahlimi kapljicami smo po skoraj 20 km prispeli pred slovenski planinski muzej v Mojstrani, kar je tudi bil naš cilj za prvi dan. Prvo smo se malo odpočili in nadomestili izgubljeno tekočino, si nabavili malico za drugi dan in poiskali prenočišče. Mladi gospod nas je zelo lepo sprejel, ponudil aperitiv za dobrodošlico, malo smo še z njim poklepetali, zatem pa večerja, prepotrebni tuš in počitek. Ni bilo zelo veliko vzponov, vendar bila sem utrujena.

Drugo jutro smo se kar zgodaj vstali, pojedli zajtrk in na pot, kajti vreme nam je ponovno grozilo. Današnja etapa naj bi bila tudi malo daljša in imela nekaj več višine. Prek sosednje vasi Dovje, prečili smo Savo Dolinko in se kar takoj začnemo vzpenjati pod obronki Karavank. Posamezne vasi in smerokaz nas pripelje do Planine pod Golico. Bila sem že na njej, vendar sem sedaj videla, da je dobila upravičeno ime Golica. V vasici Prihodi naletimo na gospoda, ki nas je prijazno povabil k sebi domov na kozarček vina. Bil je zelo prijeten in na hitro nam je  povedal en del svoje zgodovine.  Pri njemu smo si privoščili še malico, povabili še njega in mu povedali, da je ovrgel naše mišljenje o Gorencih. Pustili smo mu še preostalo hrano on pa nam je še pokazal  smer in že smo prišli na tematsko Staro rudno pot, po kateri smo se spuščali proti Jesenicam, starem železarskem mestu.

   Tako smo prehodili še en del poti, kar pa je ostalo pa dokončamo v naslednjem letu.

 

   13.9. in 14.9.2023                                                                       Nada Opravž

---

Planina Dolga njiva in Mala Košuta

Brežiški planinci smo se podali po Dolžanovi soteski na Dolge njive in nadaljevali pot na Malo Košuto.

Družili smo se s planinskimi prijatelji s Tržiča.

 

L.p. Olga

---

Družinski planinski tabor Koprivna

V Koprivni smo letos od 8.-15. julija 2023 uspešno izpeljali Družinski planinski tabor. Zbralo se nas je 59 nadobudnežev, ki smo odkrivali čarobne kotičke Koroške po mogočnih vrhovih, pa tudi v podzemlju. Osvojili smo Olševo, Raduho, Smrekovško pogorje, Peco, tudi Uršljo goro. Hodili smo v dveh ali treh skupinah, glede na težavnost poti. Popoldan in zvečer smo se igrali vsepovsod naokrog, tudi v Meži. In zaključili s tabornim ognjem. Hvala celotni ekipi tabora, vodnikom Miji, Francijema, Nuši, kuharici Mariji, ekonomu Olgi, mojstru Marjanu, vsem pridnim rokam in čisto vsakemu, ki je prinesel v tabor dobro voljo. Še z vremenom smo imeli kar srečo. Hvaležni

Mojca, vodja tabora

---

Tabor odraslih na Planini pri Jezeru

Glede na vremensko napoved smo jo dobro odnesli saj smo bili le enkrat mokri. Vsak dan se je spreminjalo od popolnoma jasnega do neviht z vetrom in točo.

Po načrtu smo se odpeljali ob 5.00 zjutraj, sproti pobrali še Urško, ki sedaj stanuje blizu Medvod, in se zbrali na Voklem. V koloni smo se odpeljali mimo Bleda v Bohinj in parkirali na parkirišču Senožeta (kjer parkiranje stane 5 € namesto običajnih 20 €) blizu Srednje vasi. Od tam smo se vsi skupaj z brezplačnim mini busom odpeljali proti izhodišču na križišču za Vogar in planino Blato. Ker nas je bilo preveč, nas je nekaj v Stari Fužini počakalo na bus, ki je pripeljal iz druge smeri. Po prihodu na izhodišče je prva skupina, ki jo je vodil Tinko, odšla proti koči, mi pa s polurno razliko za njimi. Po prihodu v kočo smo se namestili in se kmalu namenili na planino Viševnik in naprej do Pršivca. Vreme pa se je hitro slabšalo, zato smo se na pl. Viševnik hitro odločili za povratek do naše koče. Nevihta je bila hitrejša od nas in nas je zato dež krepko zmočil. Verjetno bi bilo bolje, da bi vedrili pri zelo prijazni oskrbnici v Bregarjevem zavetišču, saj se je že po dobri uri po naši vrnitvi do koče zjasnilo. Popoldne smo tako preživeli ob sušenju oblačil in predvsem obutve. Po večerji smo se še malo družili in zapeli. Manjkal nam je kak sopran, da bi bilo petje še boljše.

Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili na turo proti Sedmerim jezerom. Kmalu po startu je omagal Marjan, ki se je sam vrnil v kočo, ostali smo nadaljevali skupaj preko planine Dedno polje do planine Ovčarija, kjer smo se razdelili v dve enaki skupini – prva je šla po lažji poti čez Prode, druga pa čez Štapce. Na sedlu smo se zopet razdelili. Šesterica najbolj poskočnih pod vodstvom Urške je šla na Tičarico, ostali trije pa smo se spustili proti koči pri dvojnem jezeru. Sam sem se vrnil na Štapce, počakal na osvajalce vrha in se z njimi spustil do koče, kjer so že bili ostali pohodniki. Obe skupini (11 + 7) sta se vračali čez Prode s približno polurno razliko. Na planini Ovčarija se je potem pet najbolj zagretih odločilo, da osvojijo še Pršivec in smo se spet razdelili. Osvajalci z Urško na čelu proti planini Viševnik in na vrh, Darinka in jaz pa sva šla za prvo skupino, ki sva jo dohitela šele na Dednem polju. Vsi smo varno prispeli do koče, nazadnje tik pred večerjo še skupina osvajalcev vrhov. To pa ne velja za nizozemsko deklico, ki si je ob igri v okolici koče zlomila roko. Poklicali smo reševalno službo, ki je kmalu prispela s helikopterjem na pomoč, oskrbela deklico in jo odpeljala v bolnico na Jesenice. Tako smo si lahko od blizu ogledali reševalno akcijo in se ob tem še kaj naučili.

Zadnji dan smo nameravali na planino Vogar, vendar smo se zaradi slabe vremenske napovedi in voznega reda avtobusa raje odločili samo za povratek v dolino. Darinka se je tudi zadnji dan izkazala s tem, da je prav vsakega od mimoidočih vprašala od kod prihaja. Poleg 2 Slovencev in Fincev je bil osamljen Singapurec, več je bilo Avstrijcev, Nemcev, Švicarjev, Nizozemcev, Belgijcev, Čehov, Izraelcev, Američanov … Pozdravljanje in ogovarjanje mimoidočih nas je zabavalo in botrovalo dobri volji tako nas kot mimoidočih tekom celega tabora.

Prvi tabor odraslih planincev je tako kljub zelo heterogeni skupini dobro uspel in mislim, da je bilo vsem udeležencem všeč. Potrdilo se je, da je bila Darinkina in Milenina ideja o taboru odraslih na mestu in vesel sem, da smo pritegnili tudi nekaj še delovno aktivnih udeležencev. Vsekakor pa bi nam prav prišel še tretji vodnik. Mlajši udeleženci so ob sestopu že načrtovali svoje nove podvige in me povprašali tudi o izletu na Kanin in Rombon...

Toni Hribar

---

Pohod Navihancev na Špiček

                                          Naš zadnji pohod pred počitnicami

 

  Tako sedaj imamo tudi Navihanci počitnice. Naša vodnica Mija pravi, da smo bili pridni, potem bo že res.

 Danes smo hodili v domači občini. Dobili smo se na parkirišču  cerkve Sv. Mihaela v Pišecah. Po kavici in kratkem pogovoru smo šli čez Zg. Podgorje, do Ulčnikove kmetije in na Špiček, kjer smo imeli postanek samo dobrih 15 minut in potem po grebenu do velike bukve. Tam smo imeli posebno malico, za katero smo poskrbeli vsi, ki smo rojeni v 1. polovici leta. Klepet se je malo zavlekel, saj smo že delali načrte za prihodnje leto. Potem pa do Kerinovega spomenika, mimo cerkve Sv. Jedrti, v Pavlovo vas, mimo gradu in Pleteršnikove domačije, nazaj v Pišece.

 Zjutraj smo pot pričeli v dežju, vrnili pa smo se v lepem sončku in dobre volje in kaj bi več hotel človek našega kova?

 

               28.6.2023                                                                                          Nada Opravž

---

Dan slovenskih planincev Kal 2023

v soboto, 10. junija 2023, smo se udeležili pohoda na Kal, kjer se je odvijal Dan slovenskih planincev. Z vlakom smo se peljali do Hrastnika, od tam pa se preko Klobuka povzpeli na vrh, kjer nas je čakala dobra družba veselih planincev, veliko ponudbe in delavnic, krasen zbor praporščakov in zbor, igrali so Orleki. Še vreme je zdržalo. Ker smo zamudili popoldanski vlak, smo ga dobili šele ob 19.uri. Kljub temu je bilo še vedno dosti dobre volje.

---

Pohod Navihancev od Rogle do izvira Pake

Danes smo šli na Roglo. Spustili smo se čez Volovico, proti Mislinji. 

Pot je tako lepo speljana, da smo se pri odcepu za izvir Pake odločili, da to še ni pravi odcep in smo šli naprej. Potem pa se nam je zdelo, da smo se preveč spustili in prijazni gozdar nam je to potrdil in nas usmeril po drugi poti. In kar iznenada se je pred nami pokazal izvir Pake. Bili smo presenečeni in veseli, vendar je bilo  porabljenega premalo časa, za tako dolgo pot. Zato smo pomalicali in šli še do Lukovega slapa, ki pa je bil kar odmaknjen in  smo zato za celo pot porabili 5 ur.

Kljub slabi napovedi smo imeli kar solidno vreme, proti koncu so nas malo strašile drobne kapljice, vendar dežnikov nismo rabili.

 

     31.5.2023                        Nada Opravž

---

Pohod Navihancev na Kum

Kum

V sredo smo se z vlakom odpeljali do Zagorja, potem še peš dober km nazaj po cesti do črpalke, popili kavico in na pot.

Naša pot se je takoj začela kar lepo vzpenjati. Hrumenje avtomobilov in vlaka je bilo slišati  kot da smo na cesti, vendar železnica je bila že globoko pod nami. Tudi besed je bilo vedno manj in pogovor je kar zamrl. Nekaj časa smo hodili po kolovozu, potem pa po pešpoti, ki se je večkrat kar nesramno dvignila. No, prišli smo tudi do odseka na lepo skoraj položno gozdno cesto, vendar prelepo, da bi trajalo. Ponovna na potko in ta se je postavila skoraj navpik in od same želje po koči, sem videla oddajnik, katerega še lep čas ni bilo na vidiku. Pravijo,  hrabri vzdržijo in tudi sem. Noga pred nogo naredi korak in prišli smo na cesto in zatem cilj. Vreme je bilo lepo, zato smo ostali kar na terasi, sonček pa nam je sušil preznojena oblačila. Kmalu so bile na mizi vse dobrote, katere smo prinesli sabo in optimizem in dobra volja se je vrnila. Besede so postale živahne in smeh je dopolnjeval naš pogovor. Žal se je čas postanka prehitro iztekel in potrebno se je bilo spustiti proti Hrastniku.

Kot prej, ki se je pot vzpenjala samo gor in gor, se je sedaj spuščala dol in dol. Ne vem, gor mi ne gre, dol pa težko, a sem prišla in premagala 1000m višinske razlike in utrujena sedla na vlak. Pravijo, da tako testiraš sam sebe, če zmoreš. Sem zmogla, torej bom drugič še šla.

 

  Nada Opravž                                                                                                                 19.4.2023

---

Pohod Navihancev na Veliko Planino

                                             Velika Planina v beli in vijolični preobleki  

 

          Osem pogumnih se nas je zbrali ob 6 uri pri blagovnici in se odpeljali proti Kamniku, Godiču, Stahovici in do gostišča Kranjski Rak. Hitro smo se preobuli in temeljito oblekli, kajti jutro je bilo zelo hladno in veter je rinil skozi vse luknje na obleki do kože.

       Čez  nekaj deset metrov smo se že skrili v zavetje gozda in tudi višina, katero smo pridobivali z vsakim prehojenim metrom, je  napravila svoje in odvečne stvari smo kmalu imeli v nahrbtnikih. Ko smo prišli do parkirnega prostora na Rakovi ravneh, smo se odločili, da gremo levo. Nekaj položnega in nekaj strmega dela in dobra volja nas je kmalu pripeljala do predela, kjer se je začel odpirati pogled na prve pastirske hiše in prve žafrane med zaplatami snega. Pri kapeli Marije Snežne smo imeli krajši postanek potem pa naprej, do Petrovega kota, kjer smo imeli malico. Za tem smo se vračali po isti poti do Domžalske koče, se okrepčali s kavico,  skrbnica pa nam je svetovala malo daljšo pot preko Gojške planine, kjer je razkošje cvetočih žafranov bilo še večje in brez drugih pohodnikov in poti so bile samo naše. Izkoristili smo seveda to lepoto za občudovanje in  slikanje, ter se težko ločili od travnikov preoblečenih v vijolično barvo. Prišli smo do začetka ceste in po njej počasi naprej do Marjaninih njiv in do našega izhodišča, kjer smo se odžejali z »rogačem 00«.

        Videla sem veliko slik, na katerih je bila Velika planina v vijolični barvi, vendar to, kar vidiš sam na svoje oči je lepota v presežku. Današnji dan sem si napasla oči in napolnila dušo, kar za nekaj časa.

Hvala naša vodnica!

 

            12.4.2023                                                                                                             Nada Opravž

---

Zimska Islandija

Zimska Islandija, sliši se hladno, pa ni bilo tako.

5.4.2023 smo se planinci in prijatelji potovanj zbrali na potopisnem predavanju o Islandiji, katero nam je predstavil Vid Legradić, vodnik, popotnik in pisatelj številnih knjig.

V besedi in slikah nam je prikazal lepote dežele v zimskem času, kjer sem bila tudi jaz.

Že v Planinskih utrinkih sem v intervjuju povedala kako si to želim. In uspelo mi je, pa tudi prisotni na predavanju so uživali, vsaj na obrazih je bilo videti.

Kar hitro sta minili slabi dve uri, ko je bilo predstavitve konec.

Z veseljem sem Vidu pokazala del Brežic nad katerimi je bil navdušen. Še se bo vrnil, saj ima prijatelje v založbi Primus, kjer so bile izdane njegove potopisne knjige.

Dan pa sva zaključila v kavarni Urška...

 

Darinka Suša

---

Pohod Navihancev na Kokoš

                                        

                                                         Pohod na Kokoš in ogled Lipice

 

       Danes smo se ponovno potepali po Primorskem. Naše izhodišče je bila Kokoš s 674 m višine.

Po pripovedi skrbnika koče je včasih bil tu gol vrh, kjer ni raslo nič in zato so mu domačini rekli Golina. Pri obisku naših krajev so bili tudi Italijani, ki si niso dobro zapomnili imena in so rekli Galina, kar pa po italijansko pomeni kokoš in da niso domačini to njim vedno znova razlagali, so preprosto vrh preimenovali in tako imamo kar veliko »kokoš«. Vračali smo se po strmi poti in  pred nami se je na nekaterih manj poraslih predelih zrcalil tržaški zaliv in na drugi strani Sežana. Potem smo si še ogledali Lipico, se ustavili še na kavici in se odpeljali proti vasici Avber. Tam smo imeli naročeno joto s klobaso, ali frtajlo in seveda kozarček terana, katerega pa smo tudi nekaj kupili za domov, da bo pomagal presnovi velikonočne šunke. Pred odhodom pa je še gospa Bojana  dovolila, da je Mija narezala  oljčne vejice za cvetno nedeljo.

     Tako smo imeli en lep pohod, kjer čas ni bil naš gospodar.

 

 

 

             29.3.2023                                                                                                      Nada Opravž

---

Tradicionalna čistilna akcija

TRADICIONALNO POMLADANSKO ČIŠČENJE PLANINSKIH POTI        

 

Odsek za varstvo gorske narave in Odsek markacistov pri Planinskem društvu Brežice sta 24.3.2023 organizirala pomladansko čiščenje planinskih poti.

Delovne akcije se je udeležilo 9 članov PD Brežice.

Očistili smo večji del Brežiške planinske poti. Učenci osnovnih šol so počistili svojo okolico.

Zbrali smo se na parkirnem prostoru pred cerkvijo na Čatežu ob Savi.

Razdelili smo se v dve skupini in se podali na pot.

Prva skupina je počistila pot od Čateža ob Savi do Svetega Vida  , Žejnega in Sobenje vasi.

Druga skupina se je podala na pot od Čateža ob Savi preko Mrzlave vasi, Gaja vse do Globočic, kjer smo po predhodnim dogovoru s Komunalo Brežice na zelenem otoku odložili pobrane smeti. Na vmesnih lokacijah omenjenih poti  nas je pričakal  Meho, ki je pobrane smeti  naložil in ji odpeljal do  zbirnega mesta. Največ smo  nabrali plastike in steklovine.

Delovno akcijo smo zaključili ob prijetnem druženju z malico na turistični kmetiji pri Martinovi v  Globočicah.

Tončka Tokić

---

Velikonočnice - naravovarstveni izlet

                       OGLED VELIKONOČNIC NA BOLETINI PRI PONIKVI

Odsek za varstvo gorske narave PD Brežice je dne 19.3.2023 organiziral naravovarstveni izlet na Boletino pri Ponikvi, kjer smo si ogledali okoli 1 ha veliko rastišče velikonočnice. Izleta se je udeležilo 8 članov PD Brežice. Izhodišče poti je bilo od cerkve sv. Martina na Ponikvah po cesti mimo pokopališča in vaške biološke čistilne naprave do varovanega rastišča velikonočnice v Boletini. Predstavnik Turističnega olepševalnega društva Ponikve  nas je popeljal po rastišču in nam ga tudi podrobneje predstavil. Velikonočnica je redka ogrožena in zaščitena stepska rastlina. Zgodaj spomladi že lahko opazimo njene vijolične cvetove, ki se razvijejo še preden rastlina dobi liste. Njen cvet je zvonast in pokončen, kar je posebnost v družini kosmatincev., ki imajo praviloma povešene cvetove. Cvet sestavlja šest svetlo vijoličastih ,na zunanji  strani svilnato dlakavih listov. V notranjosti cveta so številni živo rumeni prašniki in pestiči z  dolgimi vratovi. Cvetove oprašujejo divje čebele in čmrlji.  Velikonočnica vijoličasta lepotica, ki je obdana z nežnim puhom je svoje ime dobila po krčanskem prazniku Veliki noči. Pojavi se vselej, ko skopni sneg in prvi sončni žarki dodobra ogrejejo apnenčasta tla porasla s travo, ki ne dovoljuje strojne obdelave, kaj šele gnojenja.

Rastišče velikonočnice v Boletini  je največje rastišče velikonočnice  v  Sloveniji in je zavarovano z občinskim odlokom. Občina Šentjur je zemljišča v Boletini odkupila in si prizadeva za ohranjanje te zanimive, a ranljive vrste. Koncesijo za upravljane z rastiščem ima Turistično  olepševalno društvo Ponikva, strokovni nadzor pa opravlja Zavod RS za varstvo narave. Letos so našteli preko 1400 cvetov velikonočnice na omenjenem rastišču.

Po ogledu rastišča smo se še sprehodili po Kraški vodni učni poti geolog  dr. Staneta Buserja, se ustavili pri cerkvi sv. Ožbalta Unišah, kjer smo  imeli krajši postanek z malico. Pot nas je vodila skozi spominski park na Ponikvah kjer smo videli spomenik iz NOB , posodobljeno vodno korito, klop za srečevanje in povezovanje ljudi, ter spomenik v obliki protitankovske ovire postavljen ob 25. obletnici samostojne Slovenije.

Polni lepih vtisov in videnih lepot obiskanega kraja smo se odpravili na pot proti domu.

Tončka Tokić

 

---

Pohod po slovenski istri

Sicer majhna, ampak poskočna ja bila naša ekipa na pohodu od vasi Dvori do Hrastovelj. Olgica se je ukvarjala s prevozi in domačimi živalmi. Franci je pa svoje marjetice popeljal skozi lep topel in nepozaben dan. Jaz sem pa slikal.   Ivan

---

Pohod Navihancev na obalo

                                                        Strunjan,  Izola in Koper

    Letos se je osmi marec poklopil s planiranim pohodom Navihancev, zato smo imeli kar skupni izlet na morje.

Z vlakom do Ljubljane in nato na avtobus, v klepetu in opazovanju narave smo kar hitro prispeli v Strunjan. Od daleč nam je nakazoval pot cerkveni zvonik. Cerkev Marijinega prikaza se  z griča bahavo razgleduje proti morju in ob prihodu je že  bila obsijana s soncem. Pomembna letnica je 1512, kjer se je sredi avgusta ponoči prikazala Marija čuvajem vinogradov. Po tem dogodku tudi nosi ime. Vest se je kmalu razširila daleč na okoli in tako je postala najpomembnejša istrska božja pot romarjev. Našo pozornost so pritegnili tudi kaktusi, ki so se že kitili s svojimi cvetovi. Ustavili smo se tudi ob strunjanskem križu, naredili nekaj posnetkov za spomin in se zazrli v daljavo - v črto, kjer se stikata nebo in voda in proti velikim ladjam polnim kontejnerjev, ki so v vrsti čakale na vstop v luko.  Tudi najvišjemu klifu na Jadranu smo namenili nekaj časa. Lepo se vidi, kako se je spreminjala zemlja. Pred 40 milijoni let je to preplavljalo globoko morje. V notranjosti celine se je Dinarsko gorovje dvigalo in gubalo, od tam pa je material polzel in se ob potresnih sunkih po plasteh usedal v morje. Vsaka plast klifa predstavlja posamezni podvodni plaz. Danes pa lahko klif občudujemo zato, ker se je dvignil iz morja, ko so tektonski premiki morski bazen zožili in se je voda umaknila, kamnine pa so se prelomile, nagubale in prišle na površje. Ob poti so mi oko pritegnili oljčniki, zasajeni z avtohtono vrsto oliv- istrska belica, ki je najprimernejša za  burjo. Pridni kmetje so nasade že  v večini obrezali. Pred nami se je že kazala izolska marina s številnimi čolni in ladjicami. V Izoli smo si vzeli čas za kosilo  »pri Perotu« in pri odhodu smo vse navihanke dobile nagelj - zavit v celofan in z rdečo pentljo, navihanci pa nekaj grenčine, za boljšo prebavo. Za tem pa proti Kopru, še postanek za kavico in proti avtobusni postaji, ter nazaj proti domu.

Minil je še en lep prijeten dan, vrnemo pa se čez leto, kajti prehoditi hočemo našo obalo in če bo potrebno, bomo še večkrat potovali proti morju.

 

     Nada Opravž                                                                                                           8.3.2023

---

Zbor članov PD Brežice

 

Povezava na objavo v Posavskem Obzorniku:

https://www.posavskiobzornik.si/novice/stevilo-breziskih-planincev-se-spet-povecuje-99384

---

Peca

Rednega izleta po društvenem koledarju se je udeležilo le pet članov. Nagrajeni smo bili z najlepšo zimsko turo, kakršne si vedno želimo.

---

Pohod Navihancev "Po poti trapistov"

  Po poti trapistov

     Današnji pohod se je začel v Brestanici. V hostlu smo malo poklepetali, spili kavico in pot pod noge.

Čez predor, proti obrežju Save in smer Krško. Nekje na poti nas je rumena puščica usmerila v vas Sotelsko. Vzpenjali smo  se počasi a vztrajno in se ustavili pri 150 let stari tisi. Pogledali smo še proti gostišču Tri lučke, malo poživila in med vinogradi naprej proti Grmadi – 488m. Privoščili smo si malico, za kaj več pa ni bilo pravih pogojev, kajti vreme je bilo kar hladno. Tudi pogled po dolini Save ni bil jasen, zato smo nadaljevali pot. Pri sv. Mohorju nam je gospa Danica pokazala hišo, kjer je odraščala, povedala še nekaj dogodivščin in smo šli po sremiškem pobočju naprej. Kmalu smo se začeli spuščati v dolino, prečili smo glavno cesto in v hrib, kjer nas je pričakal mogočni brestaniški grad. Ogledali smo si še njegovo notranjost, ki skriva marsikatero znamenitost našega okoliša. Po ogledu smo se mimo delno obnovljenega gospodarskega poslopja vrnili na izhodišče.

   Tako smo prehodili dobrih 15 km in obkljukali še en pohod iz našega seznama.

 

  Nada Opravž                                                                                                           8.2.2023

---

Veliko Kozje

Tura čez Veliko Kozje sta vodila Anica Hribar kot kandidatka za planinsko vodnico 2 in njen mentor Tone Hribar.

---

Veliko Kozje v pravi zimi

Zimska izpitna tura naše Precednice Nuše se je zaradi nepričakovanega obilnega snega v Posavju spremenila v resno zimsko turo, na kateri pa napora nismo doživeli na običajen način, saj nam je bolj kot hoja jemala dih lepota. Brez enega samega sončnega žarka smo doživeli popolnost narave.

---

Po poti slovenskega tolarja-2023

Po poti slovenskega tolarja(2023)

Po dveh letih korone in s tem povezanih omejitev druženja smo dne 14. 01. 2023 planinci planinskega društva Brežice nadaljevali s tradicijo pohodov do pomnika slovenskemu tolarju edini slovenski valuti na Velikem vrhu (701m/nv). Na začetku pohoda je vse prisotne pozdravila predsednica PD Brežice Anica Hribar in pobudnik postavitve pomnika Ivko Godler. Pohoda so se udeležili  pohodniki iz cele Slovenije in tudi Hrvaške. Največja skupina pod vodstvom Slavice Laznik je prišla iz Škofije loke. Po kratkem nagovoru se je kolona okrog 100 pohodnikov napotila proti Velikem vrhu. Na poti pri stavbi krajevne skupnosti Osredek so domačini pripravili postojanko s prigrizki in toplimi napitki. Prisotne pohodnike sta nagovorila predsednik KS Osredek Jože Okrošek in županja občine Kozje Milenca Krajnc.

Pot nas je vodila po grebenu do vrha, kjer stoji pomnik edini slovenski valuti tolarju. Ob prihodu na vrh je zadonela slovenska himna. Vzeli smo si tudi čas za vpis v pohodno knjigo in skupinski posnetek pri pomniku, nato smo pot nadaljevali proti izhodišču poti čez Pusti vrh s čudovitimi razgledi na Kozje, Veternik, Boč, Donačko goro…

Na zaključku so člani PD Brežice pripravili za vse pohodnike okusno malico. Bilo je lepo druženje v lepem in sončnem vremenu. Druženje se je nadaljevalo do poznih popoldanskih ur.

Meho Tokić

---

Pohod na Kum

Pohod na Kum

V ponedeljek 02.01.2023 se je 10 brežiških planincev udeležilo 41. tradicionalnega pohoda na Kum. 6 planincev jem imelo izhodišče v Zagradu v radeški dolini Sopote, 4 so se pa odločili za daljšo pot iz Trbovelj čez Čebulovo dolino. Tokrat na poti ni bilo snega, na vrhu pa je bilo vetrovno in megleno vreme in zato ni bilo razgledov. Kljub temu smo se vsi strinjali, da smo preživeli lep dan v naravi. V koči na Kumu pa nas vedno prisrčno sprejmejo naši planinski prijatelji iz PD Kum Trbovlje.

Vera Polak

11.01.2023

 

 

---

Pohod navihancev Sromlje z okolico

                                                  Pohod po brežiški okolici

 

      Zjutraj smo se zbrali v Curnovcu, pustili avtomobile, spili kuhančka za moč in energijo in odšli v smeri Sv. Jerneja.

Zelo zgovorni smo po kratkem času že zagledali zvonik, ki nas je prijazno vabil k sebi. Za nekaj minut smo se ustavili, se malo razgledali po okolici, kajti dan je bil izredno lep, a morali smo naprej. Vasi so se kar vrstile, komaj nam Mija pove, da smo na Malem vrhu, že se je začelo Blatno, potem Silovec in potem reče, da smo v Pavlovi vasi. Jaz jo nisem razumela, za mene je to vse ali Sromlje ali Pišece, da pa gremo še v Osredek, to pa je  bilo že preveč. Pri Kerinovem križu sem se komaj našla, ampak sem se kmalu spet izgubila. Bila sem kar srečna, ko sem ugotovila, da sem spet v Curnovcu, oziroma po moje, na Planini. Tako blizu sem doma, pa ne poznam krajev drugače, kot če se peljem z avtomobilom, žalostno. Je pa bil vesel dogodek, saj smo Navihanci upihnili 4. svečko na torti. Kar lepo število pohodov je že za nami in to kar konkretnih, tudi današnje meritve so pokazale pet ur hoje. No, je pa tudi res, da proti koncu nismo bili več tako zgovorni in vsak breg mi je bil težji. Zaključek je bil prijeten, miza bogato obložena in dobra volja se je hitro razširila med nas.

Za današnje slavje je poskrbela Brigita, ki je imela decembra smolo pri žrebu. Kaj hočemo, drugo leto bo pa nekdo drug, jaz sem bila prva in sedaj lahko žrebanje za torto spremljam samo od daleč in to z velikim nasmehom.

 

              11.1.2023                                                                                                            Nada Opravž

---

Nočni pohod na Cirnik

V soboto, 17. 12. 2020, smo se tudi mladinci pridružili tradicionalnem nočnem pohodu na Cirnik, ki smo ga združili s praznovanjem rojstnega dne naše vodnice Mije. Hoja po snegu (in temi) je prav zares čarobna, okrepčilo v Zavetišču pri veseli Micki je pa zakon 

---

Zimski pohod na Uršljo goro

Pohod na Uršljo goro v snežnih razmerah.

Vodnik Marko Gramc

---

Pohod Navihancev na Cirnik

Pohod na Cirnik

 

Danes smo imeli Navihanci zaključek pohodno zelo uspešnega leta. Ob 8. uri smo se zbrali na parkirišču pred cerkvijo sv. Jurija na Čatežu.

Podali smo se po isti poti kot na nočni pohod, to je čez naselje in smo malo zaobšli sam vrh Šentvida in proti notranjosti vasi Žejno. Za tem smo prečkali glavno cesto proti Sobenji vasi in naprej po belih pikah. Tako smo se nekoliko ognili blatu in še za mene je bila to nova pot. Prišli smo na Bambreg, se malo okrepčali s skoraj toplimi kifeljčki in nadaljevali pot. Zdelo se mi je, da je danes krajša kot do sedaj, ali pa sem imela več energije. Bivak na Cirniku je bil «odklenjen in centralna je bila vključena«, vsaj tako se nam je zdelo, kajti tam smo se kar dolgo zadržali. Naša vodnica je imela  1,2,3 pripravljen ogenj in že je bil pečen jeger, hrenovke in sir. Zraven se je znašel še tunin in sirni namaz, doma pečeni kruh, še nekaj ki je odplaknilo po grlu suho hrano  in dobre volje in smeha nam ni zmanjkalo. Da pa je bil pravi zaključek, je bila zraven peciva in piškotov  še kavica.  Nazdravili smo vsem, ki so rojeni v drugi polovici leta in rešili še nekaj problemov.  Kdo  bo za naslednji rojstni dan našega obstoja spekel torto, ali smo po pomoti zamenjali » termos flaške », po daljšem ugibanju pa smo našli vsak nekaj novega na svoji, tako je bilo smeha in komentarja  v izobilju.

Nazaj smo se vračali po isti poti, se pri koritu na Čatežu umili in čisti prišli v civilizacijo. Če se kdo hoče  nasmejati še kaj v rezervo, naj se nam pridruži, po možnosti pa naj bo rojen v prvi polovici leta.

    21.12.2022                                                                                                                 Nada Opravž

---

Brežiški planinci in knjižničarji gostili navezo Mušič – Habjan

Minuli četrtek, 8. decembra 2022, smo brežiški planinci in knjižničarji znova uresničili pobudo Ministrstva za okolje in prostor, koordinatorja izvajanja Alpske konvencije v Sloveniji, in Planinske zveze Slovenije, naj ob mednarodnem dnevu gora širimo bogato jezikovno in literarno pestrost alpskega loka.

Mednarodni Festival Brati gore je letos potekal že osmič zapovrstjo, v Brežicah pa smo ga sooblikovali šestič. V minulih dveh letih dogodkov v živo nismo gostili, a smo gore in z njimi povezano branje ter ustvarjanje kljub temu prijetno obeležili. Javnost smo nagovorili s tematskimi knjižnimi razstavami in drugimi spletnimi objavami. Med njimi tudi o Planinskem vestniku – najstarejši še izhajajoči slovenski reviji, ki je hkrati bogat arhiv slovenskega planinstva.

Pogovorno omizje ob poklonu 127-letnemu Planinskemu vestniku, 1300 izdanim številkam in več kot dvema desetletjema njegovega urejanja pod taktirko aktualnega odgovornega urednika so sestavljali Vladimir Habjan, dr. Irena Mušič Habjan in Milena Jesenko, ki je usmerjala pogovor.

Vladimir Habjan je izkušen gornik, alpinist in gorski reševalec, ljubitelj manj znanega gorskega sveta in brezpotij. Z gorami povezan ne le na terenu, pač pa tudi prek besede in fotografije. Odgovorni urednik Planinskega vestnika, ki se je z novinarstvom spogledoval že kot osnovnošolec. Sociolog po izobrazbi je tudi avtor več planinskih vodnikov in drugih literarnih del, v katerih je ubesedil številna planinska doživetja. Mnoga med njimi tudi s svojo gorniško in življenjsko sopotnico, katero je najprej peljal na Oltar, kasneje še pred oltar in sliši na ime Irena Mušič Habjan. Doktorica kemijskih znanosti, alpinistka, (prva) gorska reševalka z izpitom Društva gorske reševalne službe Kamnik, članica uredniškega odbora Planinskega vestnika. Publicistka, ki o gorniški navezi Mušič – Habjan pravi, da se redko zgodi, da bi bil eden v gorah in drugi doma. In brez dvoma gostja, za katero slogan letošnjega mednarodnega dne gora, tj. ženske premikajo gore, še kako drži.

Zanimiv in nadvse prijeten pogovor je z branjem odlomkov iz Habjanove knjige Tipanje v neznanem pospremil Mitja Baškovič. Druženju v pozdrav in s povabilom k ogledu razstave planinske periodike, tj. Planinskih vestnikov in Planinskih utrinkov, pa je spregovorila Anica Hribar, predsednica Planinskega društva Brežice.

V knjižnični dvorani so se ta večer prepletali povezanost, prijateljstvo, spoštovanje med gostoma in njuno spoštovanje gora. To je odlično ubesedeno tudi v uvodu v že omenjeno leposlovno delo, ko avtor pravi: »V gorah ne iščem dosežkov, pač pa doživetja. Prijateljstvo. Zaupanje. Ljubezen – do gora, narave, sopotnikov, življenja … Ko stopiš na vrh, za katerega si se moral zares potruditi, začutiš življenje. Srečo. So čarobni sončni vzhodi in zahodi, čudovite barve, silne igre oblakov, veter, da se komaj še držiš na nogah, je narava, ki presunja. Takrat zares živiš. Živiš z gorami.«

 

Mateja Kus, Knjižnica Brežice

 

---

Podelitev priznanj PZS 3. 12. 2022

Letošnji najpomembnejši jubilantki Planinskega društva Brežice sta Milena Jesenko in Danica Fux. Priznanji za njuno delo v planinstvu sta prejeli na prireditvi v Slovenski Bistrici, ki jo je organizirala PZS 3. 12. 2022.

Najvišja priznanja PZS so skromna pozornost in edina nagrada, ki jo lahko planinska organizacija podeli zaslužnim posameznikom za njihovo dolgoletno prostovoljno delo na različnih področjih planinske dejavnosti. »Ta priznanja so odraz spoštovanja do vaših naporov in prizadevanj v matičnih društvih in organih PZS, ki ste jih skozi desetletja svojega dela vgradili v mozaik svojega delovanja. Kot prostovoljci ste na različnih področjih opravili izjemno delo za širitev planinstva v Sloveniji in ga tudi vsak po svoje zaznamovali. Prav vsi in vsak izmed vas ste prispevali pomemben delež k rasti slovenskega planinstva in s tem postali tudi najboljši zgled mlajšim generacijam. Naj vas ob prejemu priznanja navdaja občutek, ki daje veličino vsem velikim osebnostim iz zgodovine - ponos in olajšanje, da je vendarle ostalo nekaj za vsakim od vas, kar ni vezano na materialni svet potrošništva,« je v biltenu ob svečani podelitvi priznanj zapisal podpredsednik PZS Jože Bobovnik.

Naše društvo je močno že 72 let po zaslugi takšnih prostovoljk in prostovoljcev in lahko smo mirni, da bo tako še kar nekaj časa, saj letošnji jubilantki navdihujeta celo vrsto mlajših, da jima sledijo pri društvenem delu.

---

Pohod do izvira reke Pake

                                               Izvir reke Pake

 

Tokrat pa pod Pohorje pod hrib  Volovica, kjer izvira reka Paka na 1280m, katere izvir je trajen, z  močvirnatim območjem, poraslim z visoko travo in šašom. .

      V kraju Srednji Dolič smo pri gostilni Repolusk pustili avtomobile, popili kavico in seveda še nekaj sladkega za energijo in se podali po vaški cesti do konca naselja. Lične in naravi prijazne informacijske  table s posebnimi znaki so nas usmerile na stezo ob gozdu, katera se je rahlo vzpenjala mimo nekaj lepo urejenih in razvitih samotarskih  kmetij, ležečih blizu 500m nadmorske višine. Mimo grede smo dobili še štirinožnega spremljevalca, ki nas je spremljal in vedno se je na križišču odločil za pravo pot.  Ta nas je vodila po travniku, po robu jase poraščene z jesensko vreso in borovničevjem, po gozdu, kateri pa ni mogel skriti jurčkov pred budnimi očmi nekaterih naših pohodnikov. Tako smo prišli tudi do potočka, ki je žuborel v svoji majhni strugi in živahno preskakoval ovire, katere so mu onemogočale miren tek in tako je oblikoval veliko manjšim meandrov, mi pa  smo ga morali kar naprej prečiti. Včasih je bil jasno viden, včasih pa skrit med travami in drevjem. Ta mali  živahni potoček  pa potem nekje v dolini  dobi ime- reka in pa urejevanje struge po zamisli človeka. Pot navzgor se je kar vlekla in strmina dolgo ni popuščala in  ko smo zagledali pred nami tablo, smo se je razveselili, kot malo dete »cukra«. Poskrbeli so za utrujene pohodnike in tam postavili mizo in klopi, katere smo z veseljem zasedli. Tu smo nadomestili izgubljene kalorije, mogoče pa tudi  katero več. Vreme smo imeli lepo, zato tudi nismo hiteli z odhodom. Izvir res ni velik, je pa močan  in že na samem začetku nakazuje, da iz tega še nekaj bo.  V dolino smo se vračali delno po lažji in krožni poti in se pri domačiji, menda se pišejo Zlodej, spet  priključili na pot, katero  smo že dopoldan prehodili.

       Slovenija ima veliko lepih krajev in kotičkov, tako smo spet našli enega. Brez gneče, neokrnjena narava, lepa pot, to je plačilo za trud.

 

 

26.10.2022                                                                                                                           Nada  Opravž

---

Nočni pohodi ob polni luni na Šentvid, Cirnik in Špiček - OKTOBER 2022

Na 7. pohod na Špiček ob polni se nas je odpravilo 15, nekaj starih in nekaj novih, ter 2 kužka Aki, ki nas je spremljal na vseh 3 pohodih  in Eli, ki se nam je pridružila na Špičku. Na 36. pohod na Sv. Vid ob polni luni se nas je podalo 14 in kuža Aki, na 6. pohodu na Cirnik ob polni luni se nas je zbralo 13, pohod je vodil Marko Gramc.

---

Volajsko jezero

Odpeljali smo se skozi Rateče in nato prispeli v Trbiž, nadaljevali po avtocesti  do Udine. Po treh urah vožnje prispeli do parkirnega mesta ob koči Tolazzi (1350m).
Povzpeli smo se do Volajskega jezera (1951m) pod mogočnim ostenjem Monte Coglliansa, ter vse do avstrijske koče na drugi strani jezera.
Imeli lepe razglede, dan prečudovit. Tudi fotografije vse povedo!  Olga Kržan

---

Kvalifikacijska tura naše Predsednice

Kalška gora

Predsednica si je za svojo pripravniško vodniško turo izbrala Kalško goro. Pet udeležencev in njen mentor Tone so kljub napovedi oblačno in vetrovno vztrajali z njo, saj je v hribih vedno lepo - tudi če se ne vidi daleč.

---

Naravovarstveni izlet v Krajinski park Lahinja

Odsek za varstvo gorske narave je dne 2.10.2022 organiziral naravovarstveni izlet v Krajinski park Lahinja.

Izleta se je udeležilo 13 članov PD Brežice, na izhodišču poti pa so se nam pridružili še 3. člani PD Črnomelj, ki so nas popeljali po poteh Krajinskega parka Lahinja.

Pot nas je vodila čez Gorjance ,mimo Črnomlja proti Vinici, nato čez Kanižarico do Pustega Gradca, kje je bilo izhodišče naše poti.

V Pustem Gradcu smo imeli voden ogled na okljuku reke Lahinje ohranjenega neposeljenega prazgodovinskega naselja. Na vrhu  rečnega polotoka nam je bila zelo zanimiva cerkev Vseh svetnikov

kot primer sakralne arhitekture z značilnim motivom za Primorje-zvonik z odprtimi linami, ki mu pravijo zvonik na preslico. Zraven  omenjene cerkve se nahaja  tudi vaško pokopališče.

Pod masivno skalo, ki označuje lokacijo srednjeveškega gradu smo si ogledali še danes delujoči Klepčev mlin in žago iz  leta 1638. Ob zaključku predstavitve smo bili deležni še ogleda na tem področju najdenih arheoloških predmetov, med katerimi je tudi pravi zlatnik Kralja Matjaža.

Pot nas je vodila ob reki Lahinji , med polji in travniki posejanimi z  vrtačami, steljniki ,po gozdnih površinah poraščenih z belo brezo in brinom. Prišli smo do vasice Belčji Vrh, kjer je gručasto naselje na osamljenem vrtačastem griču.

Spustili smo se pod vas ,kjer smo si  ogledali studenec  Zajm , eden glavnih izvirov Lahinje. Na samem območju lahinjskih lugov se nahaja še več manjših izvirov in kraških pojavov. Pri samem izviru je lepo urejen prostor, kjer smo imeli daljši postanek z malico.

Prvih 7 km od izvira Lahinje je varovanih in razglašenih kot območje Krajinskega parka Lahinja.

Navedeno območje se nahaja jugovzhodno od Dragatuša, na območju vasi Velikega Nerajca, Pustega Gradca, Male Lahinje in Belčjega vrha.

Vračali smo se po urejeni poti skozi mokrišča, se ustavili in si ogledali opazovalnico ptic, se seznanili z vrstami ptic, ki tu živijo in se počasi vrnili na izhodišče našega pohoda v Pusti Gradec.

Izlet smo zaključili ob prijetnem druženju v gostilni  v Kanižarici.

Preživeli smo lep poučen s soncem obsijan dan, ki nam bo vsem ostal v lepem spominu.

 

Tončka Tokić

---

Vodniška izpitna tura na Nad Šitom Glavo

Vsako leto znova odkrijem, da so gore najlepše jeseni, ko zazveni modrina s posebnim čarobnim odtenkom. Po doljšem dežju je še zrak bolj čist in vrhovi so res tako blizu, da bi kar skočil tja gor.

---

Pohod Navhincev po 10. in 11. etapi Julijane

 

                                                          Julijana trail 10. In 11. etapa

Zjutraj smo se z vlakom odpeljali do Ljubljane, potem do Jesenic in naprej do Grahovega ob Bači. Hitro na jutranjo kavico in pod noge.

Pot se je takoj začela dvigati in vijugati skozi gozd. Ob poti smo občudovali zelo velike marele, si privoščili slive, katerih ni nihče pobiral in na hitro pobrali še kakšen oreh. Za nagrado pa smo nabrali še nekaj jurčkov, kajti njim se pa ni moč upreti. Rastli so kar ob poti, tako da se ni bilo potrebno veliko truditi. Malo nas je strašil tudi dež, vendar kljub slabi napovedi smo suhi prišli do Mosta na Soči, kjer smo imeli nočitev.

Prebudili smo se v deževno jutro in zato je padla odločitev, da bo Kobarid počakal. Dokler pa smo se najedli in pripravili za odhod, je prenehalo deževati in smo šli v Tolmin na kavico . Začeli smo po desni strani reke Soče, se vzpenjali in vzpenjali, paše  kar ni bilo konca. Končno se nam je nasmehnila sreča, da smo se začeli spuščati in se čez most podali na drugo stran in proti Tolminu, katerega smo že pustili za sabo. Kmalu pa smo ugotovili, da kavice ne bo, ker je bila pot veliko daljša, kot smo predvidevali, kajti zaradi gradnje ceste, je vse spremenjeno. Tako smo prispeli nazaj v Most na Soči in  izvedeli, da je železniška postaja oddaljena skoraj 2 km, smo pošteno pospešiti korak, da smo prišli na vlak. Tako smo lahko ta črni omamni opoj v miru popili komaj v Ljubljani.

Tako smo končali naš pohod malo drugače od planiranega, zato pa vemo že sedaj, kako in kje ga nadaljevati naslednjič, ko bo prišel pravi čas.

 

28.9.-29.9.2022                                                                                                         Nada Opravž

---

6.pohod ob polni luni na Špiček -

Na 6.pohod ob polni luni na Špiček 9.9., se ni odzval nihče.Ob 19 uri sva bile pri Kerinovem križu samo Urška in jaz.Zato sva jo namesto na Špiček, mahnile na Veliki vrh -Tolar.Bilo je lepo.

Lep pozdrav. Karmen Brudar

---

Pohod Navihancev na Nanos

                                              Nanos

Počitnice Navihancev so se končale in ponovno smo začeli s pohodi. Danes je to bil Nanos.

Zbrali smo se na običajnem mestu in se odpeljali do Razdrtega. Kmalu smo bili pripravljeni za pot.

Malo po cesti in potem v breg. Seveda se je pot vzpenjala kar resno, saj smo šli po strmi poti. Kmalu pa smo imeli nekaj klinov in tudi za popestritev par odsekov z jeklenico. Na  tem delu smo hitro pridobivali višino, a tudi napor je bil toliko večji. Premagali smo vse in sem se že videla v zavetju Vojkove koče-1240m, kajti veter nam ni nič prizanašal. Na vrhu pa nas je pričakala gosta megla in  ugotovili smo, da koče ni, ker so jo nekaj porušili in sedaj delajo novo. Tako smo posedli zunaj, pojedli svoje dobrote in se brez ovinkarjenja podali nazaj in izbrali položno pot. Vzeli smo si še malo časa za ogled cerkvice Sv. Heronima in potem proti dolini.

Res je bila pot nazaj daljša, je pa vsaj zame bila precej manj naporna. Za hitro vrnitev domov pa sta  poskrbela hladen veter in megla na vrhu.

 

Nada Opravž

---

Vajnež, Potoški Stol in Stol

Šli smo po nemarkirani poti iz Potoške planine mimo bivaka do grebenske poti iz Golice proti Stolu. Nato smo zavili po tej poti v smeri Stola. Vajnež je bil v megli prav tako Potoški Stol, zato se ob hudem vetru in dežju nanju nismo povzpeli. Proti Stolu se je vreme umirilo in na vrh Stola smo prišli v lepem vremenu. Po okrepčilu v koči smo se spustili v dolino oz. do Valvasorja jaz pa še naprej do Potoške planine po kombi. Veter in dež nam nista prišla do živega in smo se že doline posušili in zaključili izlet v dobrem razpoloženju.

Toni Hribar

---

Bovški Gamsovec

---

Učka

---

Družinski planinski tabor 2022 v Završnici

---

Pohod Navihancev na Špiček

V sredo 22.06.2022 smo šli navihanci iz Bizeljskega čez Gradišče

po Vidovi poti na Špiček, Vračali smo se preko Zagaja, Vrhovnice

nazaj na Bizeljsko. Prehodili smo 18 km.

---

Navihanci na Veliki planini

                                              Velika planina

 

Prebudila sem se v lepo zgodnje, sončno jutro in bila sem hitro pripravljena za na pot. Kratki postanek v Brežicah, bilo nas je ravno prav za tri avtomobile in že smo bili na poti proti Kamniku, oziroma proti Veliki planini.

Čas za preobuvanje in smo krenili. Po nekaj deset metrih smo z ceste zavili v gozd in se začeli vzpenjati. Kar nekaj časa smo hodili v varstvu gozda, tako da nas sonce ni preveč motilo.

Vztrajno smo pridobivali na višini in prav prijeten pogled mi je bil na Mali planini, kjer je že pisalo 1520m, še kavica je bila veliko boljša. Še nekaj časa in postanek pri Mariji Snežni, slikanje in naprej do Petrovega kota, kjer nas je čakala miza in klopi, da smo se posedli in jo obložili z dobrotami iz nahrbtnikov. Ja to je delo, ki se ga lotim resno in z veseljem. Potem pa naprej, Zeleni rob, slikanje s pastirjem, do razgledne točke, kjer smo si ogledali s pomočjo smerokazov bližnje in daljne vrhove in po robu nazaj proti Domžalski koči. Ni bilo potrebe, da jo bi obiskali, zato smo se začeli  počasi spuščati. Še kratek postanek za osvežitev in domov.

Velika planina je tudi z malo začetnico -  velika. Njene, za njo značilne hišice, čudovito modro nebo, vodne kotanje, krave, ki so se ne moteno pasle in vztrajno zvonile s svojimi zvonci, razno barvne rože, ki so dajale vonj sveže pobarvane narave, ki ti nehote ustavi korak, da jo občuduješ.

 Imam veliko slik, vendar ne vem katero naj izberem, vse so mi lepe, vse so mi nekako  prirasle k srcu in o vsaki bi lahko povedala veliko lepega, a ne gre.

Upam, da se bom še kdaj vrnila in občudovala vse kar Velika planina premore. Mogoče bom pa takrat imela lažjo izbiro.

 

     15.6.2022                                                                                                    Nada Opravž

 

---

Dan planincev v Bohinjski Bistrici

---

Izlet na Golico

                                        Golica

 

Pozdravilo nas je lepo sončno jutro in že smo se peljali proti Karavankam. Promet na cesti je bil zmeren, zato smo kar hitro prišli v Javorniški rovt -975m.

Kavica za spodbudo in pot pod noge. Vzpenjajoča gozdna cesta nas je vodila proti našemu cilju, vmes pa nas je pričakal znak in nas je usmeril na pot čez travnik, ki se je bahal s prelepo belino narcis. Te so nas spremljale še naprej vse do vrha Golice -1835m in vedno več jih je bilo in lepših, kajti spodaj so bile poškodovane od toče. Res je menda najbolj pomemben mesec maj, kjer so ta pobočja skoraj prekrita z belimi dišečimi cvetovi.

Lep je tudi pogled na zahodne Karavanke in Julijske alpe s Triglavom, seveda smo poškilili tudi po avstrijski deželi, ampak ni tako lepa, kot naša. Pri koči smo si privoščili malico, se malo spočili in lepo počasi vrnili po spodnji poti nazaj.

Dolgo časa smo načrtovali ta pohod, pa je bila vedno neka višja sila, ki nam je prekrižala načrte, danes pa smo ga izpeljali, napasli svoje učke in napolnili dušo.

Nada Opravž

 

 

---

Ob polni luni na Šentvid

Kljub napovedi slabega vremena se nas je zbralo 5 pogumnih na 30 pohodu, ki se nismo ustrasili dežja, ki ga pa na koncu ni bilo.

Urška

---

Ob polni luni na Špiček - april 2022

Ob 1 pohodu nas je bilo 7, vodil je Marko Gramc.Veter pihal noro. V vsakem primeru bilo lepo. 

Urška

---

Bohor malo drugače

V nedeljo, 10. aprila smo v okviru Odseka za varstvo gorske narave izvedli naravovarstveni izlet »Bohor malo drugače«. In res je bilo drugače -  za to je poskrbelo že vreme s spomladansko pošiljko snega. Sneg je v glavnem prekril vse rožice, mi smo se pa bolj posvetili gozdu in drevesom. Seznanili smo se z zgodovino gospodarjenja v bohorskih gozdovih in načinom gospodarjenja danes, ponovili botanične razlike med jelko in smreko ter osvojili Debeli vrh – enega izmed 4 najznačilnejših vrhov tega pogorja. Ugotovili smo, da je prav malo naših planincev že obiskalo ta vrh. Po gozdnih vlakah smo prišli na severno pobočje, ki nam je ponudilo čudovite razglede po Kozjanskem ter vse do Uršlje gore in Savinjskih Alp. Zaradi razmočenega in spolzkega terena smo opustili idejo, da bi pot nadaljevali po divji lovski stezi in raje izbrali bolj udobno varianto. Po Adamus cesti smo se vrnili na Brest ter osvojili še travnati vrh Oslice, kjer smo si privoščili odlično malico s čemaževim in jetrnim namazom. Lovsko stezo bomo prehodili poleti in se udeležili tudi grabljenja odkosa na zavarovanih travnikih Oslice.

 

Mojca Bogovič

---

Pohod po pliskini poti

Izlet na Kras – Pliskina pot – Štanjel – Avber

V sredo 06.04.2022 smo se Navihanci (bilo nas je 11) odpravili raziskovat Kras. 
Naš prvi cilj je bila Pliskovica, kraj od koder smo se odpravili po Pliskini poti.

V središču vasi Pliskovica se začenja zanimiva krožna pot, ki jo označuje v kamen vklesana ovčka, simbol te kraške vasi. Te posebne oznake vodijo na kraško gmajno, mimo neskončnih suhih kamnitih zidov, ki so jih gradili domačini, ko so kamniti svet spreminjali v travnike, pašnike in njive. S pomočjo informativnih tabel smo ob poti spoznavali posebnosti kraške gmajne, se poučili o tu živečih pticah in izvedeli, čemu so nekoč služili kali in lokve  ter zakaj so pomembni še danes. Pot je resnično poučna, dolga je 6 km, hkrati pa ponuja prijeten sprehod po kraški pokrajini.

Po opravljeni poti in zasluženem počitku smo se odpravili do Štanjela. Srednjeveška vasica je biser kraške arhitekture in kulture.
Štanjel, ki je eno najstarejših naselij na Krasu, najprej očara s svojo edinstveno veduto. Na griču Turn se slikovito razprostira terasasto grajena vas, ki privablja pogled s svojimi znamenitimi stavbami. Grajski kompleks, obrambni stolpi, cerkev sv. Danijela z limonastim zvonikom, v gručo stisnjene hiše in Ferrarijev vrt so najbolj prepoznavna stavbna dediščina starega naselja, ki že tisočletja spreminja svojo podobo in hkrati ohranja resnično dušo Krasa. Vas, ki je ime dobila po zavetniku cerkve, svetem Danijelu, je v mnogih pogledih edinstven kulturni spomenik.
V času med svetovnima vojnama je Štanjelu vtisnil svoj pečat arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani.. Med pomembnejša Fabianijeva dela v Štanjelu sodita tudi obnova Ferrarijeve vile in zasnova Ferrarijevega vrta s parkom, ki v Sloveniji velja za najpomembnejšo parkovno ureditev iz časa med obema vojnama.
Po ogledu Štanjela pa smo se odpeljali še do vasice Avber, kjer smo se v kmečkem turizmu okrepčali z dobro joto in teranom. 

To je bil dan za vsega po malo…za dušo in telo.

Vera Polak

 

 

 

---

Brežiška planinska pot

Na lep spomladanski dan smo se podali na Brežiško planinsko pot, starejši in mlajši, nekateri prvič, mnogi pa bog ve kolikokrat. Bilo je obilo dobre volje, poskrbljeno za jedačo in pijačo.
 Ivan Rožman

---

Pohod Navihancev Laško - Malič - Šmohor

Pohod Navihancev Laško – Malič – Šmohor

V sredo 30.03.2022 se nas je skupina 9 navihancev podala z vlakom do Laškega.
Od tu pa smo potem krenili proti Šmohorju. Seveda pa smo imeli namen tudi 
obiskati Malič, ki ima zelo prijazno ime, pa zelo strm vzpon, tako da smo ga
preimenovali v Strmič. Prijetno utrujeni smo se pri anteni odpočili, nato pa šli
proti Šmohorju. Ker smo bili za malico še prehitri, smo odšli še naprej proti Kalu.
Vračali smo se po isti poti nazaj v Laško. Na poti smo bili 7 ur.

Mija Novak
 

 

 

---

Tradicionalna čistilna akcija

Kot vsako leto spomladi je bila tudi letos organizirana čistilna akcija, ki sta jo organizirala odsek markacistov in odsek za varstvo gorske narave planinskega društva Brežice. Akciji so se pridružili tudi mladi planinci iz osnovnih šol občine Brežice in očistili poti v svoji okolici.

Zbrali smo se na Čatežu ob Savi. Bilo nas je 13 udeležencev. Razdelili smo se v tri skupine. Očistilo smo Brežiško planinsko pot. Nekateri markacisti so večje posege opravili že prej. Zaključek je bil pri Tomšetovih na kmečkem turizmu v Globočicah. Tam smo tudi malo analizirali potek naše akcije. Vsem udeležencem hvala za pomoč.

Olga Kržan

---

Janče

Pripeljali smo se z vlakom do Litije, prehodili slabih 18 kilometrov in se odpeljali z vlakom iz Jevnice. Vreme je bilo čudovito za hojo, za fotografijo pa sploh ne. Ivan Rožman

---

Pohod Navihancev Rimske Toplice - Sevnica

Pohod Navihancev – 02.03.2022

 

Zbrali smo se na železniški postaji v Brežicah in se odpeljali do Rimskih Toplic, od tu pa pot pod noge, pa proti Lokavcu.

Pot nas je potem vodila na Lovrenc, kjer smo imeli krajši postanek. Pot smo nadaljevali do sv. Jošta in na to na Lisco.

Po okrepčilu na Lisci smo se po poti Čez Zajčjo goro spustili do Sevnice. 

Na poti smo bili 8 ur in smo prehodili okrog 25 km.

 

Vera Polak

 

---

Pohod navihancev - Jovsi

---

Celjska koča - Tovsti vrh

    

     

                              

                                     

                                 

                                         Tovsti vrh in Celjska koča

 

  Danes smo se z vlakom odpeljali do Celja, kjer se je začel naš pohod.

Kmalu smo zapustili mesto in pot nas je peljala do gradu, kjer še vedno kaže svoje mogočno obzidje. Po kratkem ogledu smo krenili naprej in kmalu prišli v gozd. Pot se je  vztrajno  vzpenjala in grad je ostajal vedno nižje in kmalu ga je zakrilo hribovje. Po nekaj postankih smo prečkali cesto, ki vodi do koče, mi pa smo nadaljevali po gozdni poti naprej in že je bil pred nami zadnji vzpon, to je Tovsti vrh 834 m. Hitro smo poiskali žig in se spustili z vrha, kajti veter nam ni nič prizanašal. Pri spustu  smo odkrili eno lepo sončno jasico, kjer pa je bila zraven poslopja še miza in klopce tako, da smo po malici kar obsedeli in se  še malo nastavljali prijetnim sončnim žarkom, toda vse ima svoj čas, zato smo morali naprej. Malo čez gozd, malo čez vasi in že smo se približali Laškem. Še en kratki postanek in čez Savinjo proti železniški postaji.

  Malo smo morali še pohiteti, kajti prometnik je že napovedal vlak, ki nas je odpeljal proti Brežicam.

 

    9.2.2022                                                                                                                     Nada Opravž

                                       

 

---

Jatna nad Radečami

V hribovju nad Radečami je kar nekaj lepote in zanimivosti. Poleg krasnih razgledov na Dolenjsko in Posavje se ponašajo z najdebelejšim drevesom v Sloveniji, ki je hkrati največji kostanj. Na domačiji s tem Gašperjevim kostanjem delajo iz njegovih plodov unikatno žganico kostanjevec. Najvišja točka našega izleta je bila Jatna z 862 m. Dendrološkega spomenika mutirane Jeračeve smreke nismo našli, ker smo jo iskali iz napačne smeri, a tako bomo imeli še razlog več, da še kdaj obiščemo ta košček Posavja. Tura iz Močilnega preko Kladja do vrha Jatne in nazaj je trajala 5 ur.

---

Cirnik 02.02.2022

Fit frajlice so v decembru okrasile bivak na Cirniku »Pri veseli Micki«, Navihanci pa smo 02.02.pobrali okraske in se lepo imeli. Vodnica Mija je šla vsa nesrečna z napol praznim nahrbtnikom na Cirnik, je pa bil ob vrnitvi nahrbtnik poln okraskov, ki bodo tako pri njej počakali do decembra.

 

---

Dobrča

Nekaj utrinkov z vzpona na Dobrčo 1634 m in Šentanski vrh 1635 m in okrepčila pri koči na Dobrči 1478 m. Skupino štirih planincev sta vodila Toni Hribar in Marko Gramc vodniški kandidat. Bilo je izredno lepo ob prijetni družbi.  Ivan Rožman
 

---

Pohod Navihancev na Ostrež

Pohod Navihancev na Ostrež

Tokratni cilj Navihancev je bil Ostrež, 856 m visok hrib v Posavskem hribovju.                                                                                                                                          Iz Brežic se nas je 9 udeležencev pohoda odpeljalo z avtomobili do vasi Polšnik.                                                                                                                                      Od tu smo se po lepo označeni poti podali na pohod "Od cerkvice do cerkvice".                                                                                                                                        Naš prvi cilj je bil Ostrež, na katerem se nahaja cerkev sv. Katarina, kjer je žig                                                                                                                                          Zasavske planinske poti. Od tu smo se spustili v dolino in spet povzpeli na  Preveški hrib,                                                                                                                         ki je najvišji vrh v občini Litija (873 m) od tu do cerkvice Sv. Luka in Sv. Jožefa -                                                                                                                                       Stranski vrh in do cerkvice Sv. Jurija na Glinjeku nazaj do vasi Polšnik. Hodili smo 5 ur.

Po pohodu smo se vsi udeleženci strinjali, da živimo v zares lepi deželi                                                                                                                                                    obiskali smo kraje, v katerih še nobeden od nas ni bil.

 

Vera Polak                                                                                                                          

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                                                                                                                                                                                                                                                                      

 

 

 

---

Navihanci praznujejo

Navihanci praznujejo

 

 Zbrali smo se pri naši vodnici Miji in se v lepem sončnem jutru podali na pot proti Pišecam.

 V prijetnem klepetu smo prišli do vasi Blatno in se vztrajno vzpenjali čez Silovec na obrobje Orlice. Pot je bila snežena in izpod bele odeje je sramežljivo kukal teloh.  Po kratkem oddihu smo se spustili malo navzdol čez gozd in ponovno prispeli na drugi konec Silovca. Kmalu se nam je začel sramežljivo prikazovati zvonik sromeljske cerkve, ki je pa nismo obiskali, ampak smo jo občudovali z sosednjega brega, kako ponosno stoji na svoji vzpetini, dopolnjuje pa jo stara osnovna šola. Pot se je začela spuščati in ponovno smo prišli v Curnovec. Vedeli smo, da imamo samo še en vzpon in potem pride tisto najlepše malica, počitek in torta, za katero smo garali celo leto. Kljub vsem težavam in okužbam smo mi opravili 29 pohodov, čeprav smo jih imeli v načrtu manj.

 Za torto je bil zadolžen Đoko - tako je določil žreb, za dodano vrednost pa je priskrbel še malico, naša vodnica pa za prostor in da je bila malica topla.

Posladkali smo se še s torto, nazdravili naši vztrajnosti in v prijetnem klepetu in družbi, bi kmalu pozabili, da moramo domov.

Tako je minilo naše praznovanje tretjega rojstnega dneva.

 

 

Nada Opravž                                                           12.1.2022

 

 

 

 

 

---

Pohod Navihancev na Veliki Cirnik

  Pohod na Veliki Cirnik

 Danes smo se zbrali na Čatežu, se okrepili s kalorijami in že smo se podali na pot.

 Malo smo skrenili z glavne poti ki vodi na Šentvid in nadaljevali proti Cirniku.  Ob pogovoru o sto in eni stvari smo prišli do vrha in naši glavni mojstri so  zakurili ogenj in že se je pekel jeger. Naenkrat je bila miza polna in nesrečnik ne ve kaj bi vzel, ker je vse  dobro, a prostora ni več. Naša vodnica Mija nam je še povedala, da smo izpolnili naš plan pohodov, seveda smo morali na to nazdraviti, saj ni bilo vedno lahko izpeljat pohod, ker se še vedno rine ta gospa Corana med nas. Seveda smo nazdravili tudi današnji slavljenki Brigiti in  še vsem ostalim, ki so rojeni v drugi polovici leta. Ogenj je pogorel, mi smo pospravili in se spustili proti domu.

  Pred nami pa je že nov seznam pohodov in upamo, da bomo tudi naslednje leto tako uspešni.

             15.12.2021                                                                                   Nada Opravž

---

Pohod Navihancev po 4. etapi Julijane

                                                            Julijana - četrta etapa

 

  Bilo je  zgodnje jutro in mi smo se že peljali z vlakom proti Ljubljani in naš cilj – Begunje na Gorenjskem.

Čas je bil na naši strani in kar hitro smo prišli do Avsenikovega muzeja. Glede na to, smo si šli ogledat še ruševine gradu Kamen. Zgradili so ga v 12. st grofje Ortenburški, po njihovem izumrtju pa so ga prevzeli grofje Celjski. Kmalu ga je odkupil Jurij Lamberg, ki ga je še povečal in pridobil ugled. Od tu je tudi znana ljudska pesem Pegan in Lambergar. V 18 st. pa je izgubil svojo obrambno funkcijo, počasi začel propadati in so ga lastniki opustili. Pravijo, da so okna in vrata uporabili za obnovo neke druge graščine, opeko iz strehe pa za župnijsko cerkev sv. Urha v Begunjah. Ruševine je začšitilo spomeniško varstvo, da si lahko vsaj predstavljamo, kako velik in mogočen je kraljeval na vrhu pečine. Po ogledu smo začeli slediti rumenim tablicam, ki so nas počasi, a zanesljivo vodile naprej. Pot je speljana delno po stranski cestah in tudi ob strugi Savi Dolinke. Prišli smo tudi do kampa Šobec, katerega lahko sedaj, ko je prazen vidiš v vsej veličini in lepi urejenosti. Še nekaj poti navkreber in potem proti Bledu. Tu se nam je tudi pot končala. Še slabih deset minut in že smo šli na avtobus in proti Ljubljani.

 Na postaji smo imeli časa le za čajček in pot  proti domu. Glede na kratek dan, smo se vozili v obe smeri v temi in bili prikrajšani še kakšen lep pogled.

                                                    

                                                      

---

Pohod Navihancev do Podsrede

---

Soriška planina in vrhovi nad njo

---

Naravovarstveni izlet v Dovžanovo sotesko

 

Naravovarstveni izlet v Dovžanovo sotesko

 

Dovžanova soteska se nahaja v osrednjem delu Karavank. V njej je edinstveno nahajališče okamnin iz mlajšega paleozoika (stari zemeljski vek). Sprehodili smo se skozi sotesko in spoznali bogato geološko dediščino, ki jo je razkrila gorska reka Tržiška Bistrica, ko je vrezovala strugo v pestro kamnito skladovnico.

Izleta se je iz PD Brežice udeležilo 9 planincev, v Tržiču pa so se nam pridružili še planinski prijatelji iz Tržiča: Janko, Malči in Štefan.Skozi sotesko nas je popeljal Janko in nam povedal veliko o znamenitostih le-te in o družini Born, ki je imela velik vpliv na razvoj kraja.

 

---

Stogi in Ogradi - 2.10.2021

Vodnik Matej Mlakar je na povezavi objavil nekaj utrinkov iz ture na Stoge in Ograde!

https://mepikrsko.si/stogi-in-ogradi/

 

---

Pohod Navihancev od Podbočja do Lurda

                                             Del  Jakobove poti

 

     Dobili smo se na običajnem mestu, se odpeljali do cerkve v Podbočju in » pot pod noge ».

   Zgodno jutro je kazalo začetek lepega dne in v dobri družbi smo kmalu zapustili glavno cesto in se umaknili na stransko pot. Klepet in ogled lepo urejenih domačij nas je tako prevzel, da smo prišli v Kostanjevico, kot da nas je kdo izstrelil.  Tu smo si za poživitev duše in duha vzeli čas za kavico in potem naprej proti Slinovcem, kjer se na brežičku razkazuje lepa romarska cerkev. Posnetek ali dva in že smo na poti.  Ustavili smo se v vasi Vodenice, malo posedeli na polkrožni klopci, katera je samevala in nas vabila na kratek počitek.  V naslednji vasi nas je prijazna gospa vprašala, če nam skuha kavo, ali  ponudi pijačo. Seveda smo se lepo zahvalili za prijaznost in odšli naprej. Da pa pot ne bi bila preveč enolična, nas je puščica usmerila v gozd  po poti, katero je že malo obdelal dež. Še malo navzdol in mimo hiše in že smo bili na stopnicah, katere so nas pripeljale v Lurd pri Šentjerneju. Cerkvica je bila odklenjena in smo si lahko ogledali njeno notranjost. Pripravili smo si mizo in klopi in ko  smo izpraznili nahrbtnike, je bilo kaj videti. Ni, da ni, bi rekli. No, rezultat tega pa je bil, da so bili potem veliko lažji.

Dobro podprti smo se odpravili nazaj. Malo smo izbirali drugo pot, drugače pa po tisti, ki smo jo že poznali. Prej pa ko smo se razšli, smo morali še pogasiti žejo in pregledati naše pametne naprave, ki so pokazale  cca 24 km prehojen poti, v dobrih 6 urah.

 

   22.9.2021                                                                                                       Nada Opravž

                                            

---

Pohod Navihancev po Trimčkovi poti - Kočevje

 

                                                                Kočevsko hribovje

Poletne počitnice so se končale in Navihance je pot zapeljala na kočevsko ozemlje. Za boljšo voljo smo si privoščili jutranjo kavico, počakali vodnika, ki je poskrbel za dodatno energijo s sveže pečenimi krofi in seveda je štart moral uspeti.

Pogumno smo se podali po  rahlo vzpenjajoči gozdni cesti in potem v gozd, proti Livoldskemu vrhu -994m. Mogoče ni videti veliko, ampak ga ni bilo nič za podcenjevat. Visoki kamni so zahtevali tudi pogon na vse štiri. Nagrajeni smo bili z lepim razgledom na Kočevje z okolico. Kratek oddih in naprej do ruševin gradu Fridrihštajn, kjer se je klaverno končala romanca med Veroniko Deseniško in Friderikom. Spustili smo se malo navzdol, da smo lahko ponovno pridobivali višino in osvojili Mestni vrh -1034m. Potem smo se resnično spustili do « koče pri jelenovem studencu« – 850m, se pošteno okrepčali in oddahnili, ter se vrnili na izhodišče.

Imeli smo lepo vreme, prijetnega vodnika in lepo speljano pot in seveda je ob vsem tem minil še en lep in prijeten dan.

 

 

            8.9.2021                                                                                             Nada Opravž

 

                                                               

                                                  

---

Družinski planinski tabor Laški Rovt

Letos smo imeli družinski planinski tabor od 10. do 16. julija 2021. Kampirali smo na tabornem prostoru Laški Rovt, ki leži v Triglavskem narodnem parku. Ob robu tabora teče potok, ki je bil ob vročih popoldnevih prava osvežitev. Vsak popoldan smo imeli tudi kopanje v Bohinjskem jezeru. Vseh skupaj nas je bilo 45 nadobudnih planincev (starosti od 11 mesecev - 81 let).

Vsak dan smo se odpravili na drug vrh, ponavadi smo se razdelili v dve težavnostni skupini. Obiskali smo Orožnovo kočo in Črno prst, Planino Suha in Rodico, Kosijev dom na Vojah in Koča na Pl.pri Jezeru, Korita Mostnice in Uskovnico, naredili pa smo tudi dolgi sprehod okrog Bohinjskega jezera in si ogledali Slap Savica. Ko smo imeli prosti dan, smo imeli zanimive olimpijske igre, ki so jih organizirali naši mladinci, pritegnil pa je tudi obisk vodnika iz PD Bohinjska Bistrica. Družbo sta nam delala dva štirinožca, Aki in Miki, sploh Mikija so vsi otroci oboževali. Imeli smo tudi pravi taborni ogenj. 

Zjutraj in zvečer smo se zbirali ob zastavi in naši himni, za naše želodčke je skrbela nepogrešljiva kuharica Marija. Z nami so bili vodniki Franci Kržan, Franci Petelinc, Mojca Šterk in Mija Novak. Ne bi šlo brez Olge Kržan, ki je skrbela za vso nabavo, in Marjana Rovana, ki je prevzel postavitev tabora. Vsem udeležencem hvala za dobro voljo in vso pozitivno energijo. Ustvarili smo veliko lepih spominov. Veselimo se že tabora naslednje leto! 

---

Hrvaška - Dinara - Sinjal

Društveni izlet na najvišji vrh Hrvaške, 1831 m visoki Sinjal v Dinari. Zaradi megle, ga nismo videli, le pohodili smo ga.

---

Veliki vrh (Košuta) 2088m

---

Pohod Navihancev na Špiček

Navihanci na Špičku

 

  Danes smo izpeljali zadnji načrtovani pohod za prvo polovico tega leta.

Zbrali smo se pri Kerinovem spomeniku in se po cesti podali skozi orednji Osredek. Sveže  prijetno jutro je poskrbelo, da smo v med sebojnem pogovoru prišli do gozda in baje po novo markirani in očiščeni poti nadaljevali v smeri sv. Gor. Presenetila me je kapelica sredi gozda, kater res nisem tam pričakovala. Sam teren je bil malo moker, potoček »Dramlca« pa je bil nekaj časa na levi in spet na desni strani in morali smo ga tudi prečiti. Kmalu pa smo se začeli vzpenjati, a ker je sedaj vegetacija v polni rasti, sem morala biti zelo pozorna kam bom stopila, kajti videla nisem skoraj nič. Bila sem kar vesela, ko smo prišli na lepšo pot in do zapuščene kmetije Ulčnik. Od tu naprej sem pot že poznala, zato mi je bilo lepše hodit, a sonce je prispevalo svoj delež. Majica je bila vedno bolj mokra in ko smo prišli na vrh, sem se samo sesedla, tudi zvonček želja me ni pritegnil. Vzeli smo si nekaj časa za počitek in potem lepo po gozdni cesti do velike bukve. Tam smo imeli malico, nazdravili vsem  rojenim v prvi polovici leta in se temeljito odpočili. Zelo zgovorni smo se odpravili do izhodišča.

   Zaključek pa smo naredili pri Petrišiču, popili kavico in človek ne more verjet, še vedno je bilo dovolj teme za razgovor, kot tisti dve ženski, ki sta bili  10 let v zaporu..., smo bili.

 

 

 

 

     16.6.2021                                                                                             Nada Opravž

---

S predsednico PD Brežice po BPP

---

Pohod Navihancev na Krim in Kurešček

                                   Krim in Kurešček

 Danes nam je že jutro kazalo, da bo lep sončen dan. Odpeljali smo se do Rakitne, parkirali pri pokopališču in se pripravili za pohod.

Od samega začetka nas je med vejami pozdravljalo sonce, katerega smo po tako dolgem času bili vsi veseli. Ob klepetanju smo sledili markaciji, kajti še nihče od nas, ni šel po tej poti. Ni bilo težav in po rahlem spustu smo se začeli vzpenjati, zadnje pol ure pa kar intenzivno navzgor in že smo se znašli pred vojaškim objektom, kjer so nas table opozarjale, da gibanje povsod ni dovoljeno. Prišli smo do koče na Krimu - 1107m in se lepo počasi pripravili na malico. Sonce je sušilo preznojene majice, mi pa smo uživali v hrani in njegovi toploti. Po končanem »delu« smo si naročili še kavico in ga čisto po upokojeniško mahnili nazaj.

Kljub vsemu smo bili prehitri, zato smo šli še na Kurešček - 823m, kjer nas je ob prihodu z višine pozdravila lepa, prenovljena Marijina cerkev, prav tako tudi okolica in na vsakem vogalu je bil prav prijeten mir, tako da smo še sami med sabo bolj šepetali, kot pa normalno govorili. Nekaj fotk še za spomin in krenili smo proti domu.

Tako je naš pohod minil in zaključili smo ga v Brežicah pri Štefaniču, kajti ob žeji in misli na hladno pi...jačo , smo to brez težav izvedli.

 

 

2.6.2021                                                                                                Nada Opravž

---

Prikazanih le 100 od 209 najdenih galerij.
V nastavitvah prikaza izberite višje število prikazanih, če želite videti vse.