20. 6. 2023 smo se torkarji odpeljali v deželo kozolcev, v Šentrupert. Pričakala sta nas planinska prijatelja Bojan Brezovar in Biserka Lončar. Bojan je predsednik tamkajšnjega planinskega društva. Slikovito nam je predstavil pot, ki je bila pred nami, nekaj besed pa je namenil tudi opisu in zgodovini kraja.
Sonce je že kar prijetno grelo, ko smo se odpravili iz Šentruperta. Biserka nas je vodila vse do vrha vzpetine z zanimivim in nenavadnim imenom: Nebesa. To je najvišji vrh občine Šentrupert, njegova nadmorska višina je 602 metra. Z Nebes se v lepem vremenu odpira celotna Mirenska dolina, vidijo se Trdinov vrh na Gorjancih, Gače, Zaplaz in celo Snežnik.
V prijetni senci velikih sončnikov in ob kar hladnem vetru, ki nam je prijal, smo se na Izletniški kmetiji okrepčali in si odpočili, za kar je poskrbela naša Darinka Suša; kmetija namreč ne sprejema gostov vsak dan.
Zapeli smo himno in se poslikali za spomin. V Nebesih je res nebeško lepo, a čakala nas je pot domov. Biserka je za spust izbrala malo daljšo, krožno pot med vinogradi. Ob pogledu na vinograde ti kar dih zastane. Po domače bi rekli, da so "upedenani v nulo". Strmi pa tako, da moraš verjetno biti privezan, ko kosiš. Še en dokaz, kako smo Slovenci priden narod, ga pa radi tudi popijemo.
Naj še povem, da je Darinka doma iz teh krajev, tako je organizacija tega pohoda torkarjev pripadla njej. Še marsikaj nam ima pokazati, je rekla, zato se bomo na šentrupertsko radi vrnili. Hvala Darinki in seveda Biserki, ki je ta dan namenila naši skupini.
