Zadnje galerije


Možnost nabave softshell jakne s kapuco z znakom PD Brežice

  Jože Lovenjak, 16.10.2017 | Društvene zadeve | Obvestila

V priponki je obvestilo o možnosti nakupa softshell jakne z vezenim znakom PD Brežice. Vse zainteresirane tako vabimo v četrtek, 19.10.2017 ob 18.00 na pomerjanje v planinsko sobo PD Brežice.


Jesenska razgledna tura na Kamniški dedec

Jože Lovenjak, 04.10.2017 | Gorništvo | Obvestila

Tokrat nas bo pot vodila na Kamniški Dedec, ki ga lepo vidimo iz poti in iz vrha Kamniško Sedlo, kot skalni izrastek na začetku Zeleniških Špic. V tem letnem času, običajno lahko občudujemo rumeneče macesne ob poti. Hrib je zaradi svoje izpostavljene lege dober razglednik. Tudi, če kdo nebi hotel na vrh je razgled in ambient pri lovski koči V Klinu izjemen. Cilj in pot nam zagotavljajo lepo preživet dan. Vabljeni!


Planinski večer - Karibi kot so bili.....

Jože Lovenjak, 04.10.2017 | Društvene zadeve | Napovedi dogodkov

V četrtek 12.oktobra vas vabimo na "križarjenje" po Karibih! Vtise nam bo predstavil Jože Lovenjak.


Pohod po Vegovi učni poti

Jože Lovenjak, 04.10.2017 | Gorništvo | Obvestila

V nedeljo 22.oktobra vas vabimo na lahko turo po Vegovi učni poti od Dolskega do Moravč ! 


Izlet v neznano v nedeljo 8.oktobra 2017

Jože Lovenjak, 25.09.2017 | Gorništvo | Obvestila

Planinsko društvo Brežice vas vabi na izlet V NEZNANO! Odhod bo v nedeljo, 8. oktobra, 2017, ob 8:00 s parkirišča pri avtobusni postaji. Turo bosta  vodila novo pečena vodnika Bojan Jevševar in Anica Hribar, vodnika PZS.

Ne pozabite na osebni dokument za prehod meje !


Srečanje zasavskih in posavskih planincev na Šmohorju 30. septembra 2017

Jože Lovenjak, 25.09.2017 | Društvene zadeve | Napovedi dogodkov

Planinsko društvo Laško,  MDO zasavskih planinskih društev in Planinsko društvo Brežice, vas vabijo na proslavo ob 95-letnici PD Laško in na srečanje zasavskih in posavskih planincev na ŠMOHOR (787 m) v soboto, 30. septembra 2017.


9.pohod po kozjanskih sadovnjakih

Jože Lovenjak, 13.09.2017 | Splošno | Obvestila

PD Atomske toplice Podčetrtek in Kozjanski park vabita 1.oktobra na 9.pohod po kozjanskih sadovnjakih! 


Kako se odzvati na tujerodne vrste v gozdu - usposabljanje

Jože Lovenjak, 13.09.2017 | Društvene zadeve | Obvestila

28.9.2017  vas vabimo  na usposabljanje za sodelovanje v sistemu za zgodnje obveščanje in hitro odzivanje (ZOHO) za tujerodne vrste v gozdu – za lastnike gozdov in vse, ki so radi v naravi


Planinski izlet na Mokrico, Kompotelo in Košutno

Jože Lovenjak, 08.09.2017 | Gorništvo | Obvestila

V nedeljo 24.septembra vas vabimo na enodnevni planinski izlet  v kamniške alpe, kjer se bomo povzpeli na tri vrhove; Mokrico, Kompotelo in Košutno! 

 

 


AVGUSTOVSKI POHOD NA CIRNIK – MARIJI VEBLE V SPOMIN - vtisi

Jože Lovenjak, 29.08.2017 | Društvene zadeve | Poročila

35 pohodnikov se nas je zbralo vročega, zadnjega petkovega popoldneva v avgustu na Žejnem. Mesec avgust je bil Marijin mesec, saj je bila rojena prav v tem mesecu. Enajstega avgusta pred dvaindevetdesetimi leti.

Konec meseca junija smo se od Marije Veble poslovili. Umrla je nenadno in nepričakovano. Lahko bi rekli sredi koraka, v njenem elementu, na obronkih najvišjega hriba v naši občini, Špička. Nekaj dni prej je s skupino planincev brežiškega planinskega društva pohajkovala in uživala v čudovitih zgodnje poletnih dneh na travnatih pobočjih Velike Planine, tako da je bila vest, da nas je zapustila, izjemno presenetljiva in boleča.

Ko smo se tega vročega poletnega dne podali proti vrhu in vmes klepetali, pa smo si bili bolj kot ne edini. Vsi zbrani bi si, če pogledamo brez predsodkov, želeli prav takšnega odhoda s tega sveta. Da bi bili do konca vitalni in sposobni skrbeti sami zase in živeti aktivno ter polno življenje do zadnjega diha. Ker je narava naredila tako, da se vsako življenje po določenem času zaključi, si pred tem najbrž nima smisla zatiskati oči. In če razmišljamo o svojem koncu bivanja na tem planetu, potem si ni možno želeti lepšega slovesa, kot se je zgodil Mariji. Sredi sprehoda in med prijatelji je zastalo njeno srce.

Na vrhu Cirnika smo se zbrali pri bivaku, kjer so nas že čakali Ivan, Marijin mož, ki ga je izguba žene, s katero je živel skoraj sedemdeset let, izjemno potrla, Jožica, Marjan, Rudi in Seka pa so pripravili okusno malico, ki smo se je pohodniki lotili takoj, ko smo preoblekli preznojene majice. V ambientu mogočnih bukev, ki so s svojo gosto senco ohladile naša pregreta telesa, ter ob pogledu na zahajajoče žareče sonce na obronkih zahodnega grebena hriba, smo brez besed posegli po pečenem jegru, sočnih paradižnikih in papriki ter osvežujoči pijači, za katero so poskrbeli prisotni vinogradniki. Ko smo potešili svoja telesa s potrebno energijo in tekočino, smo se z besedo in pesmijo spomnili naše dolgoletne predsednice in častne predsednice društva, v času predsedovanja katere je nenazadnje zrasel tudi bivak na Cirniku, ob katerem smo se zbrali.

Tone Jesenko nas je spomnil na njeno bogato življenjsko pot, nato pa smo ostali udeleženci dodali svoja doživetja in dogodivščine z njo. Slišali smo tudi njene verze, v katerih je izrazila neizmerno ljubezen do planin in gora. Da smo se počutili kot ob tabornem ognju, je z igranjem na kitaro in svojim žametnim glasom prispeval prijatelj Peter Direnbek, ki se je vabilu, da bi popestril dogodek s pesmijo, takoj odzval. Tako kot Marija, je tudi on vedno pripravljen na prostovoljni prispevek in delo, kadar gre za dobrobit družbe. Čeprav ni bil nikoli član našega društva, je povedal, da si je Marijo vtisnil v spomin, saj je s svojim pogledom ob vsakem pozdravu, ko so se njune poti križale, izžarevala posebno energijo in žar, zaradi česar se mu je vtisnila globoko v spomin.

Sama sem Marijo spoznala točno pred štiridesetimi leti, septembra, 1977, ko sem prestopila prag Gimnazije Brežice. Tam je vodila planinsko sekcijo, ki sem se ji takoj pridružila, od drugega letnika dalje pa me je učila tudi telovadbo. Bila je posebna učiteljica, vedno je telovadila z nami, kar pomeni, da je to počela  5 – 7 šolskih ur dnevno. Zato ni čudno, če je delala sklece kot za šalo, da nam je mladenkam jemalo dih, ko je kar tako, mimogrede,  naredila deset sklec z odrivom, o čemer smo me lahko le sanjale. Z nami je hodila v hribe ob prostih dnevih in nas vzpodbudila, da smo planinske podvige opravljali tudi sami. Kar nekaj dijakov iz njene skupine je postalo mladinskih vodnikov.

Marija je že pred štiridesetimi leti skrbela za zdrav način prehranjevanja in življenja, o katerem se takrat še ni veliko govorilo. Nekoč naju je z mojo prijateljico povabila k sebi domov, kjer nama je pokazala napravo, s katero si je vsak dan stiska svež korenčkov sok in ob tem povedala, zakaj je uživanje tega dobro in koristno. Lahko rečem, da je s svojim zgledom prispevala kamenček v mozaiku, da je moj način življenja takšen kot je, da je gibanje zame ključnega pomena ter da se zavedam, da moram na prvem mestu sama skrbeti za zdravo telo in zdrav duh, saj nič ne pride samo od sebe. Svoje znanje in izkušnje poskušam, vse od nastopa svoje prve službe, tudi sama prenašati na mlajšo generacijo, k takemu načinu življenja spodbujam svoje otroke ter mladino, s katero se družim na planinskih izletih in orientacijskih tekmovanjih. 

Z Marijo sem bila zadnjič skupaj na izletu torkarjev letos spomladi, ko sem se jim pridružila pri vzponu na Šentvid. Ob spustu, pri križu, kjer so se naše poti ločile, je ob slovesu stopila k meni, mi stisnila roko, in rekla: »Nuša, čuvaj mi naše planinsko društvo.« Obljubila sem, da bom. Obljubila sem, da se bom potrudila, da bo društvo živelo, nudilo našim članom pester program aktivnosti, predvsem pa, da bomo naše poslanstvo prenašali naprej na mlajše rodove.

 

 

                                                                                  Anica Hribar, predsednica PD Brežice


Kalška gora (2047 m) in Skuta (2532 m) (13.-14.8.2017)

Sara Gregl, 23.08.2017 | Gorništvo | Poročila

Vse se je začelo z vzdevki »Skuta, Skuta, Skutica«, da sem začela razmišljati o tej mogočni Skuti. Nekaj let je minilo, saj so vsi govorili, da je kar zahtevna in ne le tako enostavna kot je mazanje istoimenskega mlečnega produkta na kruh. Pa se je zgodila, dala sem jo na plan za letošnje leto in osvojili smo jo, plus še Kalško goro :).  

Jutranje ure niso več moja svetla točka v življenju, vendar sem se po treh urah spanja tako z lahkoto zbudila, kot že dolgo ne. Dolgoletna želja in gore so poklicale, mi smo slišali in se odzvali :)! Ko smo se peljali mimo Žagane peči sem se spomnila kako smo v taboru plezali po tisti skali in bili pogumni, bolj kot smo nekateri pogumni sedaj. V primeru, da slučajno ne bi bila jutranja kava dovolj, da nas prebudi, je bila zagotovo dovolj vznemirljiva vožnja do izhodišča. In že smo štartali :)! Pot nas je po lovski stezici, ki je kar lepo uhojena, vodila do lovske kočice ter nato vse do kamenja in ruševja pod Kalškim grebenom. Do poti za Kalško goro pa zdrav razum, saj smo brezpotju dali pravo definicijo, hoja po predelu kjer ni poti. Če jih že nismo videli, smo pa sami bili kot eni gamsi in že smo se znašli na delu poti skozi Kalški greben do Kalške gore. Na vrhu je sledilo hitro fotografiranje v čeladah s kančkom inspiracijskega poziranja zaradi markantne Skute v ozadju, katera nas je čakala naslednji dan. Pot do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, kjer je bila rezervirana topla postelja, če smo poetični, je bila nadvse polna emocij. Menim, da si nihče ni predstavljal da bo ta izlet tako poln lepih kot malce slabših besed, ki niso za mladoletnike, na predelih kjer so klini in skala, saj smo že malce pozabili kako je v takih predelih gora. Pot je bila lepo zavarovana, samo nekaterim, ki smo malce manj vešči takega terena je povišala srčni utrip in zaradi tega, smo bili že prav smešni in s tem povzročili še boljšo voljo pri ostalih. Nasmeh je bil zagotovljen, nagradni ajdovi žganci (kljub prošnji v koči) pa niso bili zagotovljeni. Kdo vse zameri koči poleg mene še? Mislim da polovica naše ekipe. Preostanek popoldneva je minil v igranju igre Ena in mojem ponavljajočem stavku: »Kuk se mamo dobr! Prav pogrešala sem to :)!«. Za našega (skoraj) desetletnika in glavnega vodnika je bilo popoldne še naprej obarvano v osvajanju višincev, najvišje gore Kamniško-Savinjskih Alp, Grintovca. Ko smo mladi in starejši lepo polnili baterije za Skuto, sta ostala naredila podvig ob katerem smo obnemeli. Definitivno bi šli na Grintovec tudi mi, če se nam ne bi lani zameril zaradi dolgočasne poti nanj (skala, skala, zeleno, skala, kamen…) ali pa je bil to le izgovor, ker smo bili utrujeni :)? Za nekatere je noč minila v sladkih sanjah, za druge v bedenju, za nas tretje pa v mišičnih krčih.
Zjutraj nas je pozdravilo sonce in dan se je začel božansko. Naš najmlajši udeleženec je potreboval le še dodatno spodbudo in že smo osvajali pot proti Skuti. Bila je tako daleč, tako mogočna, a z vsakim korakom bliže. Bivak pod Grintovcem je nekaterim že porajal misli o podaljšanem jutranjem spancu, a nismo prišli za to tja, prišli smo osvojiti Skuto, če že nismo imeli skute za zajtrk. Tudi če izbereš manj zahtevno pot do vrha, se moraš za osvjitev potruditi, poprijeti skalo in paziti na korak. Malo smo »poskalali«, naredili nekaj korakov več, da se ne bi prehitro končalo to doživetje (udeleženci že vejo o čem se gre :D) in vrh je bil pred nami in kmalu tudi pod nogami. Seveda izvirnih fotografij tudi tukaj ni manjkalo, saj je potrebno tudi kaj kje objaviti. Pot navzdol je po predelu katerega smo se pri vzponu najbolj bali, minila najhitreje. Sonček je bil pa ni bil, žgancov pa še vedno pri koči NI BILO. To jim zamerim! Pot do avtomobila pa verjetno veste kakšna je od Cojzove koče do tovorne žičnice, kačje dolga in pošteno spuščanje, koleni »uživata«.

Na dvodnevnem izletu spoznaš ljudi, povežeš se z njimi in imel bi jih na vsaki turi, priznam. Najlepše pa je, ko se dan po okrevanju srečaš v Termah Paradiso in veš, da bo tvoj dan še lepši, saj te spet preplavijo vsi tisti izjemni občutki z izleta. Skuta je bila moja dolgoletna želja in ta izlet je bil zame eden od najbolj iskreno iskrivih zaradi vzdušja, zaradi njih, katere vodim na izlete in kateri pazijo name v skalah, ko sama več ne vem kam stopiti.

Dragi moji, hvala vam :)!

P.S.: Za zamudnike bo drugo leto ponovljen dvodnevni izlet z enakima vodnikoma, le nova gora, ne zamudite :)!

P.S.2: Podoživite izlet skozi galerijo fotografij, ki ni skromna. Čaka vas 101 fotografija :)